Latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem. Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost. Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost. Advent ima trojni namen, in sicer: Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod. Živeti v sedanjosti, kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti. Priprava na bodočnost: Pripravimo se na »parusijo«, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja.

V Evangeliju nam pogostokrat govori Jezus Kristus o Parusiji in pravi, da »ne vemo ne dneva ne ure«, ko se bo to zgodilo. Zato nas Cerkev v Adventu vabi, da se pripravimo na ta dogodek s pregledom naše preteklosti in načrtovanjem naše bodočnosti. Izkoristiti moramo ta čas za razmislek o tem, koliko smo bili doslej dobri, in kaj bomo storili, da bomo boljši kot do zdaj. Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega. Sleherni dan moremo in moramo biti boljši. V Adventu moramo načrtovati, da bomo dobri ne samo v tem času, temveč vselej. Premisliti moramo, kaj nas najbolj stane in naredimo sklepe, da ne pademo v iste napake.

Pomnimo: Advent je čas štirih tednov pred božičem. Advent je čas priprave, upanja in kesanja za naše grehe, ob pričakovanju prihoda našega Gospoda. V Adventu se pripravljamo na božič in na drugi Kristusov prihod na svet, ko se bo vrnil kot Kralj vsega vesolja. Ta čas je priložnost, da pomislimo, kakšno je bilo naše duhovno življenje, naše življenje v odnosu z Bogom in priložnost, da se na novo spreobrnemo. Je tudi čas, ko si lahko začrtamo smer svojega življenja in sklenemo, kako lahko postanemo boljši kot doslej. Varujmo svojo vero. V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupovanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa. Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu. Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča.

V Katoliški cerkvi poznajo dva"Gospodova prihoda", in sicer je prvič Jezus Kristus prišel na svet kot človek po materi Mariji, njegov drugi prihod pa kristjani pričakujejo na sodni dan. Adventni čas ima tako dvojen značaj, poleg priprave na praznovanje spomina prihoda"Božjega Sina"med ljudi na božični dan je advent tudi čas pričakovanja drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Zunanja in vidna priprava na praznik je adventni venec s štirimi svečami, na katerem bodo verniki po domovih in v cerkvah na prvo adventno nedeljo prižgali eno svečo, potem pa vsak naslednji teden še po eno."Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju". Poleg zunanjih in materialnih priprav pa k pripravi na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v obliki molitve in duhovne poglobitve, lahko pa tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi in/ali posebej potrebnimi.

Kot je pojasnila etnologinja Nena Židov se v predbožičnem času prepletajo cerkvene in posvetne šege, sicer pa je advent „z dodano krščansko vsebino prekril del poganskih šeg, povezanih z zimskim sončnim obratom“. Po njenih besedah se v tem času namreč pojavljajo „številne šege, večinoma v povezavi z verovanjem v posebno moč rastlinja in ognja, vračanjem duhov umrlih in z adventnimi svetniki. V zvezi z verovanjem v posebno moč rastlinja se v adventnem času pojavljajo Adonisovi vrtički - v plitve posodice posejano žito, ki vzkali do božiča in se ga največkrat uporablja kot okras jaslic“, je pojasnila Židova. Adventni venec iz zimzelenega rastlinja in s štirimi svečami, ki predstavljajo štiri adventne nedelje, se je po njenih navedbah na večjem delu Slovenije kot okras doma uveljavil v 80. letih 20. stoletja, le Slovenci v Kanalski dolini so ga poznali že na začetku 20. stoletja. V preteklosti so otroci štiri adventne nedelje hodili k jutranjim mašam z zelenimi adventnimi venci in gorečimi svečami na glavi, po maši pa so, kot navaja Židova, koledovali po domovih in pri tem peli adventne in božične pesmi. „Do srede 20. stoletja so se še marsikje upoštevali neobvezni post, to je bilo obdobje, ko fantje niso ne prepevali ne vasovali, ni bilo ženitovanj in veselic“, dodaja Židova.

V povezavi z adventnimi svetniki so znane šege na Barbarino, Lucijino in Miklavževo. Na Barbarino, 4. decembra, je prepovedano šivanje, se pa na ta dan po besedah Židove seje žito za Adonisov vrtiček in daje v vodo veje, da bi za božič cvetele. Na Miklavževo, 6. decembra, so znani Miklavževi obhodi, obdarovanje otrok in Miklavževi sejmi v večjih krajih, na Lucijino, 13. decembra, pa so bili v vzhodni Sloveniji znani obhodi Lucij, ki so strašile ali obdarovale otroke, in polažarjev, ki so po domovih voščili za boljšo nesnost kokoši. Na ta dan so tudi vedeževali, predvsem o vremenu in ljubezni...