Velika noč je največji krščanski praznik. To je dan, ko se verniki in vsi drugi spominjamo največjega čudeža in temelja krščanske vere - vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih. Kristjani verujejo v Jezusovo vstajenje na osnovi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost«, poudarjajo krščanski duhovniki.
In v okviru velikonočnega praznovanja, ima pomembno vlogo tudi velika sobota. Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki, ne le po farnih cerkvah temveč praktično po vseh krajih svoje župnije, blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju gospodinje pripravljajo velikonočne dobrote. Sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Velikonočni blagoslov jedil ima posebno simboliko. Sicer pa, velikonočno praznovanje začnemo zvečer s slovesnim bogoslužjem, pri katerem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa in krstno bogoslužje oziroma obnovitev krstnih obljub. Pri sv. maši berejo večje število svetopisemskih besedil, ki imajo globok pomen za odrešenjsko zgodovino.
Kot rečeno, na velikonočno soboto poteka blagoslov (žegnanje) jedil, ki so se v starih časih zložila v jerbas - ta se je nosil na glavi na posebnem svitku. Hrana se je pokrila z lepo izvezenim prtičkom. Včasih so jerbas k žegnu nosila dekleta, ponavadi najstarejša neporočena hči pri hiši. Živa je bila vraža, da se bo tisto leto prvo omožilo dekle, ki prvo pride od blagoslova domov. In se je rado zgodilo, da je bila želja (po poroki) prevelika, pazljivost pa premajhna, jerbas je zgubil ravnotežje na glavi, pa so se stresla velikonočna jedila po tleh vsem na ogled, ponekod pa se je med njimi znašel tudi kak star »škarpet«, ki je umetno povečal bogastvo naloženega jerbasa. Danes se jedila nesejo k žegnu v košaricah, prekrita pa so z izvezenimi prtički, ki predstavljajo spomladanski ali pa velikonočni motiv. K žegnu se vedno nesejo točno določena živila: suho meso kot simbol Kristusovega telesa, hrenova korenina ponazarja žeblje, ki so Kristusa pribili na križ, potica (ki je bila včasih vedno pečena v okroglem šarklju) predstavlja trnovo krono, rdeči pirhi pa kaplje Kristusove krvi. Danes se skriva po košaricah še marsikaj drugega: pomaranče (te lahko predstavljajo tudi gobo, po kateri so dali rimski vojaki Kristusu na križu kis), poleg pravih pirhov ležijo tisti čokoladni, iz kake otroške košarice pa moli ušesa tudi kak čokoladni velikonočni zajček… Blagoslovljena jedila so se dala na mizo v nedeljo zjutraj za zajtrk, na kmetijah pa so bile koščka blagoslovljenega kruha (ali potice) deležne tudi vse živali.
Tako je izbor velikonočnih dobrot nekako zakoreninjen s simbolnimi jedmi. Velikonočni zajtrk res ne dovoljuje nobenih novosti. V tem ob(r)edu je skrit čar otroštva, spomin nas ponese v čas, ko smo z neizmernim navdušenjem čakali pirhov, snidenja s sorodniki in dobre hrane. Ni kaj, velikonočni zajtrk je nekaj izjemnega. Le enkrat na leto, a leto za letom jemo tako nenavadne kombinacije hrane, kot rezino prekajene kuhane šunke na kosu potice, premazane s hrenom. In kako harmonični so vsi ti okusi skupaj! Res je velikonočni zajtrk obilna in dolgotrajna jedača in posebej odrasli bi lahko kosilo kar preskočili. A prej ali pozneje je treba spet prekladati lonce. Običajno se zgodi, da nam od zajtrka ostane vsega po malem ali kar veliko. Torej bi bilo najbolj primerno, če že za (pozno) kosilo porabimo nekaj ostankov zajtrka. Če je ostalo mesa in potice še vseeno preveč, ju razporedimo na manjše kose, dobro zapakiramo in shranimo v zamrzovalnik.
Kaj smo jedli za velikonočni zajtrk?
Velikonočne jedi nosijo posebna sporočila
Pirhi, šunka, kruh, hren, potica, ..., tako je, to so jedi, ki so zelo okusne in dobrodošle na vsakem jedilniku. V velikonočnem času so nepogrešljive, saj v sebi nosijo globoka sporočila. Poslikana oz. pobarvana jajca, imenovana pirhi (izraz piros v madžarščini pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyreti pa pomeni biti rdeč), so prvotno bila rdeče in rumene barve. Kasneje se je krašenje pirhov razvilo v eno od najlepših oblik slovenske ljudske umetnosti in domišljije. V različnih predelih Slovenije imajo pirhi različna imena: pisanice, pisanke, rumenke, remenice, remenke, belice, predvsem pa predstavljajo simbol življenja, rodovitnosti, gotovosti, varnosti, ustvarjalnosti, upanja, aktivnosti, zmago in uspeh. Po slovenski tradiciji so najlepše pisanice dobili fantje od svojih deklet, saj je „pisanica rdeča - ljubezen goreča“.
Kako je potekal postopek barvanja jajc, katerega so se že v davnini posluževale naše babice: surovo jajce obložijo z različnimi travami in cveticami; vse skupaj zavijejo v bombažno krpo ali najlonsko nogavico; jajce skuhajo v vodi, v katero so natresli čebulne olupke (barvamo lahko tudi s črno kavo ali projo).
Ob odhodu k blagoslovu, se pod posebnim prtičem, torej skrivajo: hren, pirhi, šunka, klobasa, potica, velikonočni kruh ipd. Poleg prazničnega pritrkavanja, procesije, velikonočne sveče in pesmi, še posebej »aleluje«, spadajo k velikonočnim praznikom blagoslovljena jedila. Vse to naj bi nam pomagalo, da bi z vsem svojim bitjem doumeli in se veselili največje skrivnosti naše vere: Jezus je vstal od mrtvih. Ne le pamet, ušesa in oči, vse naše telo naj bi vstopilo v praznovanje. Zato ima skrbno pripravljena košara, ki jo nesemo k blagoslovu na veliko soboto, svoje posebno mesto. A sama hrana in polna miza dobrot še ne naredita praznika. Pomemben je tudi pomen, ki ga dajemo posameznim jedem.
Kaj pomenijo vsa ta jedila, ki jih zaužijemo na veliko noč? Vsaka jed ima poseben pomen in nas na svoj način želi povezati z vstalim Gospodom: Hren spominja na žeblje: Prva hrana, ki jo zaužijemo na praznik, je hren. Po obliki nas spominja na žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ. Ima oster in pekoč okus. Takšnih jedi sicer ne maramo preveč, a v velikonočnem jutru ga le vzemimo, in to s posebno hvaležnostjo. Njegov pekoči okus govori o Jezusovih pekočih ranah, ki jih je prejel za naše odrešenje. Pirhi predstavljajo grob: Najbolj priljubljena hrana so gotovo pirhi. Tudi tisti jih z veseljem pripravljajo, ki ne poznajo njihovega skritega pomena. Pirh predstavlja grob, v katerega je bilo položeno Jezusovo mrtvo telo. Kot piščanec razbije lupino pirha, tako je Jezus razbil skalovje groba, ko je vstal od mrtvih. Pisane barve, s katerimi jih barvamo, nam govorijo o veselju, da je ta, ki je bil mrtev, oživel. O tem naj bi govorile tudi risbe in okraski, s katerimi jih okrasimo. To je lahko Jezusovo ime, kratice in simboli, ki nas spominjajo nanj (IHS, aleluja, jagnje, kelih,…). Izjema med pirhi so rdeči. Ti spominjajo na kaplje Jezusove krvi. Velikonočna šunka – Jezusovo telo: Velikonočna šunka že s svojim omamnim vonjem naredi prijetno ozračje. To okusno in dobro meso je pomemben del velikonočnega žegna. Spominja nas na Jezusovo telo. Jezus je na svojem telesu pretrpel mnogo naporov in bolečine. Dal je svoje telo, da je bilo mučeno, pretepeno, pribito na križ in tri ure v velikih bolečinah viselo na njem. Njegovo mrtvo telo je bilo prebodeno s sulico, povito v platno in položeno v grob. Ni nas odrešil v svojih mislih ali željah, ampak v svojem telesu. Dal je svoje telo – svoje meso za nas. Po vstajenju se je učencem prikazal v svojem telesu, ki je nosilo znamenja ran. Meso velikonočne šunke nam govori o tem, da se nam Jezus sam daje v hrano. On je hrana za naše večno življenje.
Potica in kruh – vstajenje: Vsaka gospodinja, ki pripravlja velikonočno košaro za žegen, je še posebej vesela in ponosna, če je v njej lepa in dobra potica ali velikonočni kruh. Nekoč, ko so povsod pekli kruh doma, so rekli, da ima v vsaki hiši drugačen okus. To velja tudi za potico. Veliko receptov in možnosti je, kako jo pripravimo; po Sloveniji so navade zelo različne. Vemo, da se kruh speče iz moke, ki jo zmeljemo iz pšeničnih zrn. Jezus sam je bil podoben pšeničnemu zrnu, ko so njegovo mrtvo telo položili v zemljo. Tudi žitno zrno je mrtvo, a ko ga posejemo na polje, se v njem prebudi novo življenje in začne rasti. Potica, spečena v okroglem modlu, nas na veliko noč spominja na trnovo krono, ki so jo vojaki položili Jezusu na glavo. Okusna in dobra potica nam daje le malo slutiti vse dobrote in sladkosti, ki smo jih v resnici deležni z Jezusovim odrešenjem.
Je še kaj ostalo v velikonočni košari?
Je, kajne? Velika noč je velik praznik in zelo povezan z našim življenjem. Ljudje so že od nekdaj radi dajali v košaro še druga živila, značilna za njihov kraj. Praznična miza na velikonočno jutro naj bo prostor praznovanja naše vere. Naj bo pri njej prostor tudi Zanj, ki je razlog našega veselja.