V krogu številnih sorodnikov, sosedov in prijateljev sta v soboto 16. junija na svojem domu v Radvencih praznovala zlato poroko Terezija in Anton Kramberger. Potrditev njune 50 letne zakonske zvestobe se je pričelo s slavnim obredom civilne poroke, ki je potekala v obnovljenem delu negovskega gradu. Na gradu sta zlato nevesto in ženina ter svate s svojo služinčadjo sprejela »grof« Otmar Filipič in »grofica« Alenka Šiško, ki sta nevesto in ženina pod roko pripeljala do dvorane. Tam sta ju pred »matičarja« popeljala župan Anton Kampuš in matičarka Jožica Bračko, ki sta opravila civilni del poroke. Ob tej priliki je župan zakoncema namenil nekaj lepih besed in jima izročil zlatoporočno listino. Ta del poročnega obreda so s petjem popestrile članice pevskega zbora DU Negova-Spodnji Ivanjci, pri katerem poje tudi zlatoporočenka Terezija. Ob tej priložnosti jima je predsednik DU Negova-Spodnji Ivanjci Karel Fleisinger čestital in izročil priložnostno darilo povečano sliko zbora pri katerem zlatoporočenka poje. Čestitale so jima tudi pevke, ki so jima v imenu zbora izročile spominsko darilo.
Slavje se je nadaljevalo v cerkvi Marijinega rojstva, ki sta jo za to priložnost z »zlatom« okrasila Jožica Tibaut in Franc Celcar. Pred oltarjem, je ob zahvalni sv. maši, zlatoporočni obred, ob sodelovanju diakona Ivana Kurnika, opravil župnik Jože Horvat, ki je zakoncema namenil veliko lepih besed ter jima, v znak zabavale za njun prispevek cerkvi, zlasti Tunčovo delo pri okrasitvi cerkve in njene okolice, izročil darilo. Tudi cerkveni dela slavja so s petjem na koru popestrile pevke pevskega zbora DU Negova-Spodnji Ivanjci. Po končanih obredih sta se s številnimi svati odpravila na njun dom, na dom družine sina Iveka in žene Ide, ki imata hišo le nekaj deset metrov od njunega doma. Tam se je nadaljevalo slavje v prijetnem vzdušju, kakor se je to dogajalo v preteklosti, ko so se gostije odvijale v hiši neveste. Tokrat s to razliko, da so bile mize postavljene pod velikim šotorom. Razlika je bila tudi v načinu postrežbe, saj je bila samopostrežna, kajti pod šotorom je deloval ruski bife. Tu je za dobro voljo poskrbel Osamljeni muzikant – Srečko Elbl iz Trstenika pri Benediktu.
Terezija, kličejo jo Trezika, se je rodila 23. 9. 1935. leta v družini Bračič v Ivanjševcih, odkoder je obiskovala OŠ v Negovi. Rojena je v družini manjšega posestnika, kjer so se rodili 4 otroci. Trezika je vse svoje življenje posvečala delu na zemlji in skrbi za družino. Le nekaj časa je priložnostno delala v Radgonskih goricah in Avstriji. V družini se jima je rodilo pet otrok od katerih živijo: Ivan, Anica, Bernarda in Tončka, ki so si ustvarili družine in ju obdarili z 8 vnuki. Anton, vsi ga kličejo Tunč, se je rodil 29. septembra 1932. leta v viničarski družini Ločkem Vrhu, kjer sta starša Ivana in Mihael bila viničarja. V družini se je rodilo 6 otrok. Leta 1953 sta starša kupila Mihalovo domačijo in 5 ha veliko posest v Radvencih, kjer od tedaj živi tudi Tunč z družino. Tudi Tunč se je večji del življenja posvetil delu na zemlji. Ob tem je bil 26 let zaposlen kot grobar in si je s tem prislužil skromno pokojnino. Njegovo življenje so zaznamovale rože, ki so del njegovega življenja. Že polnih 60 let skrbi za okrasitev cerkve in njene okolice, ter središča kraja Negova. Z rožami je obdan tudi njegov dom. V šali ljudje rečejo, da se Tunč ni poročil s Treziko, pač pa z rožami. Pri tem svojem konjičku ima Tunč vso podporo pri svoji ženi, ki ima prav tako rada rože. Ni še konec naštevanja Tunčovih konjičkov. Je tudi izvrsten kuhar, saj je kuhal na neštetih gostijah in sedminah. Po očetovi smrti je tudi stalni molec v cerkvi, moli pa tudi na pogrebih. Trezika je cerkvena pevka že več kot 60 let. Tunč in Trezika živita mirno družinsko življenje. Srečna sta, da ju imajo otroci radi, da ju radi obiščejo. V veliko zadovoljstvo jima je, da si je sin ob njuni hiši z ženo Ido postavil hišo, ter jima je tako vedno v pomoč. Njima in otrokom sta hvaležna, da so jima pripravili to veličastno zlatoporočno slavje na domu. Ker smo bili udeleženci tega slavja, smo lahko spremljali njuno veselje, ki sta ga tu in tam izražala s solzami sreče.