DRŽAVA „UBIJA“ NAŠE GOZDOVE!
- 09.05.2013
Če ne bo pomlajevanja, bomo ostali brez gozdov, saj „brez setve ne bo žetve“, je prepričan Branko Žurman; Slovenskim gozdovom grozijo usodne posledice tudi zaradi krčenja sredstev...
Slovenija je dežela gozdov, saj pokrivajo 58,5 % naše domovine. Po gozdnatosti smo na tretjem mestu v EU, za Švedsko in Finsko. Kar 1.185.169 ha gozdov pokriva skoraj tri petine površine države. Pretežni del slovenskih gozdov je v območju bukovih, jelovo-bukovih in bukovo-hrastovih gozdov (70 %), ki imajo razmeroma veliko proizvodno sposobnost. Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) 330.982.374 kubičnih metrov oziroma 279,27 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je 46,43 %, listavcev pa 53,57 %. V slovenskih gozdovih priraste letno 8.117.325 kubičnih metrov lesa ali 6,85 kubičnih metrov na hektar. V zadnjih nekaj letih se v slovenskih gozdovih poseka od 3,0 do 3,7 milijonov kubičnih metrov dreves letno, od tega 60 % iglavcev in 40 % listavcev. V letu 2010 pa je bilo v slovenskih gozdovih skupno posekano 3.374.137 m3 dreves, od tega 1.808.066 m3 iglavcev in 1.566.071 m3 listavcev... Vse so to zavidanja vredni kazalci, in to svoje bogastvo bi morali varovati vsaj tako kot doslej.
Žal pa temu ni tako, na kar poleg ZGS, še posebej opozarjajo sami gozdarji, ki so še najbolj povezani z gozdom. Sami so prepričani, da država s svojim mačehovskim odnosom želi resno ogroziti še edino netajkunizirano bogastvo v Sloveniji, torej gozd. Sedaj namreč s tako imenovanimi varčevalnimi ukrepi spet nastajajo ugodne razmere za razkroj slovenskega gozdarstva, da se omogoči kapitalu za nemoteno »delo« brez nadzora v naših gozdovih. Torej je več kot očitno, da država počasi „ubija“ gozdove, in to na posebej prefinjen način, z zniževanjem že tako močno okrnjenih materialnih stroškov. Revirni gozdarji opozarjajo, da se z gozdovi ne da upravljati iz pisarn, temveč moraš biti na terenu, na stezi, v gozdu, med ljudmi – lastniki gozdov , med divjadjo, kmetovalci, ki jim divjad morebiti povzroča škodo. In če delaš najbolj racionalno, porabiš med 500 in 700 km na mesec. Žal pa niti za to ni sredstev. Poleg tega pa ne moremo mimo dejstva, da so gozdarji najslabše plačani v javni upravi, čeprav jih je večina inženirjev, ki zaslužijo okrog 800 €. Zato so gozdarji prepričani, da država nikakor ne bi smela rezati sredstva za vlaganje v naše odprte gozdove, saj da tukaj ne gre samo za pridelani les, temveč tudi za urejenost, divjad, reševanje vodnih zajetij v naravi ipd. Ko pride lubarad pa je potrebno vlagati v mlade gozdove...
Lastnik gozda in tudi sam strokovnjak za gozdarstvo Branko Žurman iz Negove je prav tako prepričan, da „brez setve ne bo žetve“. In ker to vedo že vsi kmetje, je po njegovem zadnji čas, da to spoznajo tudi tisti, ki sprejemajo gozdarske odločitve. „V gozdovih je to še bolj pomembno, saj mine med pomlajevanjem gozda do končnega poseka več desetletij. In če vsaj prvih deset let mlademu gozdu ne bomo v začetku pomagali, bomo na koncu na en hektar namesto 100 kubikov najboljše hlodovine, posekali le kakšno desetino. Prvi korak k temu je zmanjšati administracijo (ne revirnih gozdarjev) in poslati gozdarje v gozdove, da bodo ustvarjalno delali na terenu. Sklad gozdarskih zemljišč, ki je država v državi, je potrebno ukiniti in dati v upravljanje gozdarjem, ki so prav tako državni uslužbenci. Bo manj skrivalnic. Diplomske naloge pa morajo narediti študenti z mentorjem na terenu. Že pred 10 leti sem direktorju Zavoda za gozdove v Murski Soboti predlagal, da imam za študenta zanimiv predlog za diplomsko nalogo, pa se mi je samo nasmejal, češ, saj vsi vse prepišejo“, razlaga Žurman in se sprašuje: Kje so gozdarji, kot je bil prof. dr. Mlinšek?
V pripravi je pisanje novih 10 letnih gozdno gojitvenih načrtov, ki jih kmetje z majhno in razdrobljeno gozdno posestjo ne potrebujemo. Po Žurmanu, ki predlaga tudi konkretne rešitve, je ogromno nepotrebnega pisanja in zapravljanja denarja, ki bi ga raje naložili za nego mladih gozdov v zasebni lasti. „Odkazilo dreves za posek v zasebnih gozdovih se naj ukine. Nobeden normalni lastnik ne bo najkvalitetnejše hlodovine podiral za sekance, končni poseki ali goloseki pa bodo seveda kontrolirani. S tem bi gozdarji pridobili ogromno časa za delo na pravih projektih, ki bi takoj pokazali rezultate! Gozdarji na terenu morajo pridobiti večja pooblastila, tudi od inšpektorjev. Gozdarji naj kontrolirajo dogajanja v gozdovih, gozdarje pa inšpektorji. Pa bo brez dodatnega denarja več reda v gozdovih, lastnikom gozdov bodo vedno na voljo kot svetovalci in pomočniki pri izvedbenih projektih, ki ga lastnik gozda in gozdar skupaj pripravita. Drugi korak je znižanje števila divjadi na normalo“.
Po njegovem v Slovenskih goricah in seveda tudi drugje srnjad popase večino naravno pomlajenih plemenitih listavcev in brez žične ograje se enostavno ne da vzgojiti odličnega gospodarskega gozda, ki bi bogato povrnil vloženo investicijo. „Tam, kjer je preveč jelenov, je še bolj žalostno. Tretji korak je onemogočiti vse, ki si z državnimi gozdovi polnijo privatne bančne račune. Vsak bi se rad na svojem majhnem vrtičku šel svetovno trgovanje, kot je npr. z lesarstvom oz. žagami , kjer se žaga les na način, primeren za muzeje. V občini Radenci je odlična lokacija za sodoben žagarski obrat v Boračevi in še za kakšno tovarnico poleg, pa daljinsko ogrevanje Radenske, Gornje Radgone… Vsi žagarji iz okolice bi se naj združili in postali družabniki, za dober projekt in s podporo vlade pa verjetno ne bi bilo težav za evropska sredstva ali pa bi prišel kakšen investitor iz tujine. Delavci bi imeli boljše pogoje za delo, še več zaposlitev bi bilo na voljo… Je pa res, da bi bilo takrat vse elektronsko merjeno in težje bi bilo kaj prikriti… Tako pa sedaj na tej lokaciji trenuten najemnik gradi trgovino in - adijo pamet“, je ogorčen naš sogovornik Branko Žurman.
Torej, očitno je, da so lastniki gozdov, strokovnjaki in tudi naravovarsvteniki, na isti valovni družini, le država s svojimi posegi ne razmišlja dolgoročno. Gozd je še edino nestajkunizirano slovensko bogastvo, saj gozdarji skrbijo, da ga tajkuni ne morejo kar tako sekati in odvažati les. Žal se jim to skuša onemogočiti tudi tako, da jim se klestijo materialna sredstva. Ob vsem pa je jasno, kako naš najboljši les končuje v tujini, ker ga sami ne znamo ali nočemo spremeniti v kakovostne končne izdelke. In na koncu ne smemo prezreti še enega dejstva na katerega opozarjajo gozdari, in sicer, da so se v času gospodarske krize močno povečale tudi velike tatvine lesa, ki so se minulo zimo podvojile...
VSAK PETI SLOVENEC (SO)LASTNIK GOZDA
Slovenske gozdove, poleg naravnih ujm (veter, žled, sneg), v zadnjih letih ogrožajo predvsem insekti (v glavnem podlubniki), ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek, ki predstavlja povprečno tretjino celotnega poseka in se v različnih letih giblje med 19 % in 45 % celotnega poseka. Tako stanje zmanjšuje delež potrebnih negovalnih sečenj in s tem načrtno gospodarjenje z gozdovi, hkrati pa zmanjšuje bioekološko stabilnost gozdov. V Sloveniji je 74 % gozdov v zasebni lasti, 26 % gozdov pa je v lasti države in občin. Večje in strnjene gozdne posesti državnih gozdov omogočajo kakovostno strokovno gospodarjenje. Zasebna gozdna posest je zelo razdrobljena, saj povprečna posest obsega okoli 2,5 ha in še ta je nadalje razdeljena na več med seboj ločenih parcel. Za veliko večino teh posesti gozdovi niso gospodarsko pomembni. Zasebna gozdna posest se še naprej deli, saj se povečuje število lastnikov gozdov. Po zadnjih podatkih je tako v Sloveniji že 313.000 (s solastniki celo 461.000, torej praktično vsak četrti odrasli Slovenec) gozdnih posestnikov. Takšna velika razdrobljenost, število lastnikov in solastnikov gozdov, otežuje strokovno delo in optimalno izrabo lesa v zasebnih gozdovih.
Žal pa temu ni tako, na kar poleg ZGS, še posebej opozarjajo sami gozdarji, ki so še najbolj povezani z gozdom. Sami so prepričani, da država s svojim mačehovskim odnosom želi resno ogroziti še edino netajkunizirano bogastvo v Sloveniji, torej gozd. Sedaj namreč s tako imenovanimi varčevalnimi ukrepi spet nastajajo ugodne razmere za razkroj slovenskega gozdarstva, da se omogoči kapitalu za nemoteno »delo« brez nadzora v naših gozdovih. Torej je več kot očitno, da država počasi „ubija“ gozdove, in to na posebej prefinjen način, z zniževanjem že tako močno okrnjenih materialnih stroškov. Revirni gozdarji opozarjajo, da se z gozdovi ne da upravljati iz pisarn, temveč moraš biti na terenu, na stezi, v gozdu, med ljudmi – lastniki gozdov , med divjadjo, kmetovalci, ki jim divjad morebiti povzroča škodo. In če delaš najbolj racionalno, porabiš med 500 in 700 km na mesec. Žal pa niti za to ni sredstev. Poleg tega pa ne moremo mimo dejstva, da so gozdarji najslabše plačani v javni upravi, čeprav jih je večina inženirjev, ki zaslužijo okrog 800 €. Zato so gozdarji prepričani, da država nikakor ne bi smela rezati sredstva za vlaganje v naše odprte gozdove, saj da tukaj ne gre samo za pridelani les, temveč tudi za urejenost, divjad, reševanje vodnih zajetij v naravi ipd. Ko pride lubarad pa je potrebno vlagati v mlade gozdove...
Lastnik gozda in tudi sam strokovnjak za gozdarstvo Branko Žurman iz Negove je prav tako prepričan, da „brez setve ne bo žetve“. In ker to vedo že vsi kmetje, je po njegovem zadnji čas, da to spoznajo tudi tisti, ki sprejemajo gozdarske odločitve. „V gozdovih je to še bolj pomembno, saj mine med pomlajevanjem gozda do končnega poseka več desetletij. In če vsaj prvih deset let mlademu gozdu ne bomo v začetku pomagali, bomo na koncu na en hektar namesto 100 kubikov najboljše hlodovine, posekali le kakšno desetino. Prvi korak k temu je zmanjšati administracijo (ne revirnih gozdarjev) in poslati gozdarje v gozdove, da bodo ustvarjalno delali na terenu. Sklad gozdarskih zemljišč, ki je država v državi, je potrebno ukiniti in dati v upravljanje gozdarjem, ki so prav tako državni uslužbenci. Bo manj skrivalnic. Diplomske naloge pa morajo narediti študenti z mentorjem na terenu. Že pred 10 leti sem direktorju Zavoda za gozdove v Murski Soboti predlagal, da imam za študenta zanimiv predlog za diplomsko nalogo, pa se mi je samo nasmejal, češ, saj vsi vse prepišejo“, razlaga Žurman in se sprašuje: Kje so gozdarji, kot je bil prof. dr. Mlinšek?
V pripravi je pisanje novih 10 letnih gozdno gojitvenih načrtov, ki jih kmetje z majhno in razdrobljeno gozdno posestjo ne potrebujemo. Po Žurmanu, ki predlaga tudi konkretne rešitve, je ogromno nepotrebnega pisanja in zapravljanja denarja, ki bi ga raje naložili za nego mladih gozdov v zasebni lasti. „Odkazilo dreves za posek v zasebnih gozdovih se naj ukine. Nobeden normalni lastnik ne bo najkvalitetnejše hlodovine podiral za sekance, končni poseki ali goloseki pa bodo seveda kontrolirani. S tem bi gozdarji pridobili ogromno časa za delo na pravih projektih, ki bi takoj pokazali rezultate! Gozdarji na terenu morajo pridobiti večja pooblastila, tudi od inšpektorjev. Gozdarji naj kontrolirajo dogajanja v gozdovih, gozdarje pa inšpektorji. Pa bo brez dodatnega denarja več reda v gozdovih, lastnikom gozdov bodo vedno na voljo kot svetovalci in pomočniki pri izvedbenih projektih, ki ga lastnik gozda in gozdar skupaj pripravita. Drugi korak je znižanje števila divjadi na normalo“.
Po njegovem v Slovenskih goricah in seveda tudi drugje srnjad popase večino naravno pomlajenih plemenitih listavcev in brez žične ograje se enostavno ne da vzgojiti odličnega gospodarskega gozda, ki bi bogato povrnil vloženo investicijo. „Tam, kjer je preveč jelenov, je še bolj žalostno. Tretji korak je onemogočiti vse, ki si z državnimi gozdovi polnijo privatne bančne račune. Vsak bi se rad na svojem majhnem vrtičku šel svetovno trgovanje, kot je npr. z lesarstvom oz. žagami , kjer se žaga les na način, primeren za muzeje. V občini Radenci je odlična lokacija za sodoben žagarski obrat v Boračevi in še za kakšno tovarnico poleg, pa daljinsko ogrevanje Radenske, Gornje Radgone… Vsi žagarji iz okolice bi se naj združili in postali družabniki, za dober projekt in s podporo vlade pa verjetno ne bi bilo težav za evropska sredstva ali pa bi prišel kakšen investitor iz tujine. Delavci bi imeli boljše pogoje za delo, še več zaposlitev bi bilo na voljo… Je pa res, da bi bilo takrat vse elektronsko merjeno in težje bi bilo kaj prikriti… Tako pa sedaj na tej lokaciji trenuten najemnik gradi trgovino in - adijo pamet“, je ogorčen naš sogovornik Branko Žurman.
Torej, očitno je, da so lastniki gozdov, strokovnjaki in tudi naravovarsvteniki, na isti valovni družini, le država s svojimi posegi ne razmišlja dolgoročno. Gozd je še edino nestajkunizirano slovensko bogastvo, saj gozdarji skrbijo, da ga tajkuni ne morejo kar tako sekati in odvažati les. Žal se jim to skuša onemogočiti tudi tako, da jim se klestijo materialna sredstva. Ob vsem pa je jasno, kako naš najboljši les končuje v tujini, ker ga sami ne znamo ali nočemo spremeniti v kakovostne končne izdelke. In na koncu ne smemo prezreti še enega dejstva na katerega opozarjajo gozdari, in sicer, da so se v času gospodarske krize močno povečale tudi velike tatvine lesa, ki so se minulo zimo podvojile...
VSAK PETI SLOVENEC (SO)LASTNIK GOZDA
Slovenske gozdove, poleg naravnih ujm (veter, žled, sneg), v zadnjih letih ogrožajo predvsem insekti (v glavnem podlubniki), ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek, ki predstavlja povprečno tretjino celotnega poseka in se v različnih letih giblje med 19 % in 45 % celotnega poseka. Tako stanje zmanjšuje delež potrebnih negovalnih sečenj in s tem načrtno gospodarjenje z gozdovi, hkrati pa zmanjšuje bioekološko stabilnost gozdov. V Sloveniji je 74 % gozdov v zasebni lasti, 26 % gozdov pa je v lasti države in občin. Večje in strnjene gozdne posesti državnih gozdov omogočajo kakovostno strokovno gospodarjenje. Zasebna gozdna posest je zelo razdrobljena, saj povprečna posest obsega okoli 2,5 ha in še ta je nadalje razdeljena na več med seboj ločenih parcel. Za veliko večino teh posesti gozdovi niso gospodarsko pomembni. Zasebna gozdna posest se še naprej deli, saj se povečuje število lastnikov gozdov. Po zadnjih podatkih je tako v Sloveniji že 313.000 (s solastniki celo 461.000, torej praktično vsak četrti odrasli Slovenec) gozdnih posestnikov. Takšna velika razdrobljenost, število lastnikov in solastnikov gozdov, otežuje strokovno delo in optimalno izrabo lesa v zasebnih gozdovih.
Zadnje novice
