Člani Lovske družine Radenci, v zadnjih letih, odkar jih vodi starešina Anton Šafarič, poleg skrbi za stalež divjadi ter varovanje narave in okolja, še posebej veliko pozornost namenjajo strokovnim ekskurzijam. Predvsem želijo videti kaj in kako delajo stanovske in podobne organizacije v drugih delih države in tudi izven državnih meja, zato poleg druženja, pogoste strokovne ekskurzije koristijo tudi za izobraževanje in izmenjavo izkušenj. Prav takšna je bila tudi njihova zadnja ekskurzija, ko so se s posebnim avtobusom ter v družbi partnerk, podali v neposredno bližino, na levi breg reke Mure, kjer pa so imeli zanimiv in pester program, saj so videli in doživeli marsikaj zanimivega in koristnega. Ob tem so se vsi prepričali, da ni potrebno potovati daleč od doma, še zlasti v tujino ne, da bi videli in doživeli toliko lepega.
Že zgodnje lepo jutranjo vreme, ko so se udeleženci ekskurzije zbirali pri njihovem lovskem domu Jež v Boračevi, je napovedovalo, da se obeta lepo in prijetno celodnevno potepanje. In kmalu po sladkem okrepčilu ter „šilcu“ domače slivovke, je avtobus lokalnega prevoznika Vračko tours, že bil poln. Po nekaj kilometrih in nekaj minutah, po vožnji iz Boračeve, skozi Radence in čez reko Muro v Petanjce, je bil na sporedu že prvi postanek. Čeprav večina izletnikov živi le dober strel od Murskih Petrovcev, kjer domuje Policijska enota vodnikov službenih psov PU Murska Sobota, jih je le peščica videla in vedela kaj se tam dogaja. Zato jim je vodja enote, njihov sosed iz Radencev, Drago Kocbek, prijazno predstavil in razkazal enoto ter službene pse. Prav njihove zmožnosti in inteligenca so fascinirale vse prisotne.
Ker se člani radenske zelene bratovščine pogosto držijo pravila, da „prazna vreča ne stoji“, je že med vožnjo skozi Gederovce, torej že slabo uro po startu, padla odločitev, da je bo treba poskrbeti za „razdražene“ želodčke. Zato so že čez nekaj minut zasedli restavracijo znanega gostišča Mencigar, kjer je gospodar Robi s sodelavci poskrbel za odlično toplo malico (smetanova in gobova juha z ajdovimi žganci, ciganska pečenke, pražen krompir in veliko solate), katere se ne bi branile niti kronane glave. Da bi vse skupaj lažje požirali je dobrodošel tudi kakšen špricer, saj ni bilo bojazni pred policisti, kajti za vožnjo je skrbel avtobusni šofer Gusti. In prav on je poskrbel za nadaljevanje vožnje proti Goričkem, skozi Skakovce, Strukovce, Zenkovce, Bodonce, Radovce, Grad in Vidonce do Otovcev, kjer je na Sadjarstvu in vinogradništvu Vlado Smodiš potekal ogled pridelave različnih domačih pridelkov, ter degustacija likerjev, žganj in vin, nekateri so si ob tem tudi kupili razne domače izdelke. Ob prigrizku – domačem kruhu in različnimi namazi, so se mnogi, ki jih zanima vinogradništvo, sadjarstvo, zelenjadarstvo in podobna opravila, lahko marsikaj naučili.
Bolj se je avtobus poln veselih in dobro razpoloženih izletnikov premikal proti severu je že zaradi dvojezičnih tabel bilo bolj jasno, da se bliža madžarska meja, ki to več ni, saj območje „železne zavese“, kjer se nekoč niti lovci niso smeli približevati, ni več nobeno mejno območje. Nova postaja radenskih lovcev pa je bil Krplivnik, majhna vasica s stotimi dušami, med Šalovci in Hodošem, s svojim etnološkim muzejem v kateri je na ogled etnološko-zgodovinska zbirka Stražna krajina (Örségi néprajzi-helytörténeti gyüjtemény). V hiši iz začetka 20. stoletja so domačini uredili etnografsko zbirko, kjer si poleg številnih drugih zgodovinskih predmetov lahko ogledamo opremljeno rezbarsko izbo, čebelnjak iz lesenih brun s slamnatimi panji, staro kuhinjo, statve in šolsko klop z učbeniki ipd. In dokler je prijazna gostiteljica Erika predstavljala zbirko in razkazovala eksponate sta Valter in Suzana Kardoš iz domače pekarne v Šalovcih v senci starih zidov pripravila pravo pojedino domačih kruhov, zaseke, namazov, domačih klobas, prekmurske šunke..., seveda pa ni manjkalo niti ohlajenih domačih sokov, žganja, likerjev, vin ipd.
„Že uro po poldnevu smo bili v Prosenjakovcih, kjer nas je počakal lovski kolega, starešina LD Prosenjakovci Ludvik Rituper. ki nas je kot vodič in prevajalec za madžarščino, popeljal čez mejo na Madžarsko, kjer se slabih 10 kilometrov od nekdanje meje nahaja odličen lovski muzej, predvsem lovske trofeje in drugi eksponati. Gre za prijetno madžarsko vasico Magyarszombatfa, kjer domuje nenavaden, a izjemno zanimiv in lep lovski muzej, kakršnega ne najdeš povsod. Le dober streljaj od nekdanje železne zavese in mejnega prehoda v Prosenjakovcih se nam v čudovitem gozdičku prikaže nekoliko nenavadna hiša z nekaj divjimi živalmi v neposredni bližini. Z ene strani divje svinje, z druge jelen in košuta, pred hišo kurišče za kuhanje bograča, divjačinskega golaža, paprikaša, vse to pa je bil signal, da tudi v notranjosti ne more biti nič slabega. In res, v šestih medsebojno povezanih prostorih je na stotine lovskih trofej, med njimi divjad ne le iz Madžarske, temveč tudi iz sosednjih držav, zlasti Slovenije, Avstrije, nekdanje SFRJ, Romunije, celo iz Afrike, ZDA, Kanade.
Navsezadnje nič nenavadnega, če nad 90 odstotkov teh trofej ne bi uplenil in zbral en sam človek, 69-letni nekdanji nogometaš in RTV mehanik Matyas Gömbös, ki se je davnega leta 1968 hudo poškodoval in šel med lovce. Postal je profesionalni jager in gospodar lovske družine, in takrat se je začela bera trofej“, nam je razlagal starešina radenskih lovcev Anton Šafarič, ki je ponosen na svoje stanovske kolege, katerim druženje izjemno veliko pomeni.
Po vrnitvi iz Madžarske, krajši postanek v gozdičku ob lepem lovskem domu LD Prosenjakovci, kjer sta si starešini Šafarič in Rituper izmenjala darila, slednji pa je ob kozarčku in prijetnem klepetu, še predstavil svojo lovsko družino. Predvsem lovijo veliko divjad, težave pa imajo j jelenjadjo in divjimi prašiči, ki v veliki meri povzročajo škodo okoliškim kmetom. Nato pa še en uradni vložek; vožnja iz Prosenjakovcev, skozi Selo, Fokovce, Andrejce, Sebeborce, Martjance, Noršince, Mursko Soboto, Rakičan, Lipovce in Beltince, do Gančanov, kjer domuje največje gojišče fazanov. Fazanerijo, kjer trenutno gojijo na desetine tisoč fazanov in drugih lovnih ptičev za izpust v naravo, je radenskim izletnikom predstavil vodja gojišča Dragan Zemljič. Nato pa je avtobus s prijetno druščino, z Ravenskega, čez Ivance, Bogojino, Tešanovce in Moravske Toplice, znova podal proti Goričkem, in sicer do Turistične kmetije Flisar v Zgornjih Moravcih, kjer jih je odlična gostiteljica Gabrijela razvajala z izvrstnimi prekmurskimi kulinaričnimi dobrotami ter doma pridelanimi vini in sadnimi sokovi... In nato, bolj se je sonce bližalo svojemu zahodu, težje se je vesela družba odločala za vrnitev proti deželi srčkov – Radencem. A kljub temu je padla odločitev, in nazaj skozi Moravske Toplice in Martjance, mimo Čarde in Puconcev, do Gorice, kjer je bilo še eno odžejanje. Nato pa skozi Polano, Černelavce, Veščico, Murske Črnce, Gradišče, Tropovce, Tišino in Petanjce, spet čez Muro v Radence in Boračevo, do domačega „Ježa“...
In tako se je končal še ene zanimiva ekskurzija radenske zelene bratovščine, kjer je že padla tudi odločitev, da se bodo prihodnje leto odpravili proti reki Soči, natančneje v Tolmin, kjer stanovski kolegi iz pobratene LD Tolmin praznujejo okrogel jubilej!