Ko smo vstopili v Frizerski atelje Vesna, katerega vidi Vesna Rihter, ki je tudi nosilka obrti, kateri se nahaja v »predmestju« Gornje Radgone v Črešnjevcih, smo bili toplo pozdravljeni. Imeli smo srečo, da je bilo tisti dan v lokalu ravno toliko strank kolikor je zaposlenih, tako, da nismo preveč motili procesa dela s strankami.
Danes, ko večina mladih po končani osnovni šoli odhaja v srednje ekonomske šole in gimnazije, redki pa v poklice, je zanimiva odločitev naše sogovornice, za frizerski poklic. »Za frizerski poklic sem se odločila v drugem razredu osnovne šole, ki sem jo obiskovala v Gornji Radgoni. Tedaj smo morali otroci napisati spis na postavljeno vprašanje učiteljice: »Kaj bom, ko bom velika?«. Tedaj sem v svojem spisu napisala, da bom frizerka. Torej sem o svojem poklicu, ki ga imam neizmerno rada in ga opravljam že 22 let, odločala že kot otrok. Imela sem srečo, da mi tej odločitvi nista nasprotovala starša. Tako sem se, rojena sem 1972 . leta v Murki Soboti, živela pa pri starših v Gornji Radgoni, ko sem končala šolo vpisala v Srednjo tekstilno šolo, oddelek frizerstvo v Mariboru. Vajensko, rekla bi šolsko prakso, sem opravljala v Frizerstvu Tine Potrč v Gornji Radgoni, kjer sem nekaj časa delala tudi kot pomočnica. Pri njej sem dobila veliko praktičnega znanja. Sedem let sem delala tudi pri Vidi Varga v Gornji Radgoni. V obeh omenjenih lokalih, sem ob delu spoznavala tudi vodenje obrti. Moja želja je bila, da bi imela svoj lokal. To mi je ob pomoči in podpori moža Bogdana tudi uspelo, saj sem leta 1999 v najetih prostorih odprla Frizerski atelje Vesna. Nekaj časa sem bila najemnica, pozneje pa smo lokal oziroma hišo odkupili. Tukaj vse od začetka zaposlujemo tri frizerje, tako, da v lokalu delamo štirje frizerji. Vesela sem, da imam ob sebi dobre frizerke, med njimi je tudi moški, in je delo v lokalu prava sprostitev.«
Zanimalo nas je v čem je skrivnost, da njeni trije delavci radi prihajajo na delo v njen lokal. Kot smo ugotovili ob razgovoru z delavkami, dve frizerki delata že več kot 12 let, moška frizerska moč, pa če štejemo šolsko prakso, 7 let. »Jaz mislim, da vzdušje v lokalu del uspeha obrti. Stranke, ki prihajajo v lokal to čutijo. Lepa beseda, ne vsiljena, nasmeh in topel pogled, to je del našega poklica. Ob urejanju frizur, recimo pričesk, imamo opravka s človekom, ki je prišel v lokal, da si uredi frizuro, obenem pa ob tem uživa v odkritem pogovoru. Ne spominjam se stranke, ki bi sedla na frizerski stol in ne spregovorila besede. Tisti, ki ji oblikuje frizuro, pa mora presoditi, ali je stranka pripravljena na pogovor. Ker imamo veliko strank iz sosednje Avstrije, je tudi s temi treba spregovoriti kako besedo. In jo tudi spregovorimo, saj vsi zaposleni obvladamo njihov jezik. V začetku smo rekli, da je treba v lokalu za dobro vzdušje poskrbeti. Moram reči, da delujemo kot ena družina. Vsak ve, kaj mora narediti, da bo delo teklo čim bolj gladko, da bodo stranke zadovoljne. Za medsebojno, jaz bi rekla družinsko vzdušje, poskrbimo tudi tako, da se z zaposlenimi družimo tudi izven lokala. Prirejamo skupne izlete, tudi nekajdnevna letovanja z delavci in njihovimi partnerji. Skupno obiskujemo tudi strokovne seminarje. Vse to krepi naše vezi. Uspeh tega je, da ne poznamo fluktuacije. To je pozitivno, saj je delavec z dolgoletno prakso in lojalnostjo podjetju, del uspeha podjetja.«
Kaj zajema njihov program dela ni treba posebej poudarjati. Opravljajo moško in žensko frizerstvo, pri katerem sledijo vsem modnim trendom. V lokalu uporabljajo najsodobnejše preparate, katerih uporabo spoznavajo na seminarjih, ki jih prirejajo tovrstni proizvajalci. Ko smo jo vprašali po konjičku, to je aktivnosti v prostem času je povedala. »Kljub temu, da sem ves dan v lokalu, se najde čas, ki je samo za mene. Doma imam namreč mojo mamo Tončko Vajs, ki skrbi da nismo lačni. Sin Kristjan pa je že odrasel, saj je naredil gimnazijo v Bad Radkersburgu in je študent na Biotehnični fakulteti v Gradcu. Mož Bogdan pa veliko potuje in je pravkar službeno na Kitajskem. Vse to pove, da imam veliko časa za svoje konjičke. Predvsem je to aerobika, pohodništvo, kolesarjenje in smučanje. Že prej sem omenila tudi skupna druženja s sodelavci. Lahko rečem, da mi vse to daje moč, da se lahko posvetim delu s strankami v svojem lokalu.«