V prekmurski vasi Renkovci, tik ob pomurski avtocesti, je konec minulega tedna potekala uradna otvoritev rastlinjaka v podjetja Paradajz d.o.o., katere se je udeležil tudi minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič. Ob tej priložnosti so bile izrečene številne pohvale na račun uspešnega zagona projekta in uveljavljanja blagovne znamke Lušt. Gre za pomemben razvojni projekt, znotraj katerega je delo dobilo okrog 30 ljudi, s svojimi pridelki in prepoznavnostjo pa je že prerasel okvire Pomurske regije. Zaradi pridelka podjetja Paradajz d.o.o. se bo uvoz tujega paradižnika v Slovenijo zmanjšal za 15 odstotkov in posledično povečala slovenska samooskrba s to priljubljeno vrtnino.
Na otvoritvi svečani otvoritvi velike prekmurske pridobitve so se, poleg ministra Bogoviča, udeležili tudi župan občine Turnišče, Slavka Režonje ter nizozemski veleposlanik Josa Doume, saj prav iz dežele tulipanov uvažamo največ paradižnika. Minister Bogovič je v svojem nagovoru zbranim dejal, da je preprosto navdušen nad inovativnostjo in predvsem entuziazmom, s katerim so se lastniki lotili uresničevanja svoje zamisli. Med drugim je povedal, da „gre za pomemben razvojni projekt za Pomursko regijo in pravi primer dobre prakse”, hkrati pa je spomnil, da lokalno pridelana zelenjava sveža, njena dozorelost je optimalnejša in ima zato večjo hranilno vrednost z večjo vsebnostjo nekaterih vitaminov.
Rastlinjak podjetja Paradajz d.o.o. je trenutno največji v Sloveniji, pridelovalec pa je nosilec znanja s področja gojenja rastlin v zaprtih prostorih, ogrevanih z geotermalno energijo. Delo podjetje trenutno daje tridesetin ljudem. In kot je povedal direktor podjetja Dejan Šumak, so lastniki podjetja ponosni na doslej prehojeno pot, na kateri so morali preskočiti tudi marsikatero oviro. Predvsem birokratsko. Poudaril je, da so iskreno veseli pozitivnega odziva potrošnikov na slovenski paradižnik. V letošnjem letu bodo slovenskim potrošnikom ponudili okrog dva tisoč ton tega okusnega sadeža, kar predstavlja 12 odstotkov celotne slovenske potrošnje svežega paradižnika. Še posebej pomembno se jim zdi, da je paradižnik Lušt pridelan na človeku in naravi prijazen način. Rastlinjak, ki se razteza na štirih hektarjih, namreč ogrevajo s pomočjo geotermalne vode, rastline gojijo v naravni mešanici šote in kokosovih vlaken, jih zalivajo z zbrano deževnico, škodljivce pa zatirajo s pomočjo njihovih naravnih plenilcev. Verjamejo, da je tudi to pomemben del njihove uspešne zgodbe. Paradižnik, ki ga prodajajo pod blagovno znamko Lušt, je na prodajne police trgovin trgovske verige Tuš prvič prispel 25. aprila letos in je odtlej pravi prodajni hit. Povpraševanje po njem trenutno zaradi omejenih količin, ki jih je mogoče pridelati celo presega ponudbo.
Prekmurski paradižnik je tako postal zgodba, ki je prirasla k srcu slovenskemu potrošniku. S tem je uresničena primerjalna prednost, na račun katere so nekateri služili zgolj s pisanjem študij, namesto da bi jo izkoristili s tveganji v projektih. Dejan Šumak in Martin Žigo sta uspešno uresničila projekt paradižnikovega polja v Renkovcih. Pogled na štirihektarsko površino, na kateri so postavljeni rastlinjaki, in obiranje ter prodaja zrelega paradižnika od sredine letošnjega aprila so prepričali največje dvomljivce. Projekt pridelave paradižnika sta podjetniška entuziasta zastavila leta 2007 v takrat ustanovljenem podjetju Paradajz, d. o. o. Takrat sta predvidevala, da bosta naložbo končala leto prej. V prvem letu sta kupila zemljišča, kar nekaj časa pa je bilo potrebnega, da sta izpolnila vse formalne pogoje za postavitev rastlinjaka. Najprej sta čakala na spremembo občinskih prostorskih aktov, v okviru katerih je bilo možno objekt umestiti v prostor in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Občina je sprejela tudi odlok o spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč.
Rastlinjaki se pri nas še vedno obravnavajo kot gradbeni objekt, zato je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki sta ga konec leta 2009 tudi dobila. Čeprav pri postavitvi rastlinjakov ne gre za agresiven gradbeni poseg v prostor. Notranja površina zemljišča ostaja kmetijska, čeprav je tehnologija pridelave paradižnika biotehnična v naravni mešanici šote in kokosovih vlaken. Tako se po morebitnem koncu pridelave odstranijo betonski obod rastlinjaka in nosilni stebriči, zemljišče pa lahko naprej uporablja za konvencionalno kmetovanje. Po oceni Šumaka in Žige je bil enoletni zamik začetka gradnje in s tem tudi pridelave koristen, saj so nekatere tehnološke rešitve na višji ravni, kot sta to načrtovala v začetku. S projektom, vrednim šest milijonov evrov, sta uspela na evropskem razpisu ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je (bo) sofinanciralo 40 odstotkov vrednosti projekta. Do teh sredstev pa sta upravičena šele zdaj, ko je projekt končan in je zaživel.
Za uspešen zagon in donosnost proizvodnje sta, kot pravi Dejan Šumak, ključna dva dejavnika – strošek dela in energije. Steklenjaki v Renkovcih so sicer prilagojeni našim podnebnim razmeram in zagotavljajo optimalen izkoristek sonca, predvsem zgodaj spomladi in jeseni. Približno 80 odstotkov vode za potrebe pridelave naj bi si zagotovili z zbiranjem deževnice v dveh lagunah s skupno 11 tisoč kubičnimi metri prostornine, preostanek pa iz vaškega vodnjaka, za kar so si pridobili vodno soglasje. Glede na letošnjo količino padavin so bili do pred kratkim odvisni od vodnjaka. Toplotno energijo ob sončni energiji zagotavljajo z geotermalno energijo, delno pa so rastlinjake v obdobju najnižjih temperatur dogrevali z zemeljskim plinom. Izkoriščajo pa tudi odpadno toploto, ki jo shranjujejo v zalogovniku. Ob teh grobih tehnoloških izhodiščih velja dodati še t. i. komoro CO2. Ogljikov dioksid uporabljajo za pospeševanje fotosinteze. Opraševanje, ki je za paradižnik izrednega pomena, pa opravljajo s čmrlji.
Če se po jutru dan pozna, potem je pridelava paradižnika eden od razvojnih nastavkov pomurskega kmetijstva. Gre za projekt, ki na praktični ravni dokazuje, kako je možno izkoristiti primerjalne prednosti regije na tem področju, o katerih se je zgolj govorilo več kot dve desetletji. Tako kot se je zgodba začela, lahko pričakujemo njeno izredno hitro nadaljevanje oziroma gradnjo novega rastlinjaka, podobnega sedanjemu. Očitno je ob geotermalni energiji pomemben še drug mikroklimatski dejavnik pomurskega okolja, ki odpira možnosti konkurenčnega nastopa s kakovostnim paradižnikom ne samo na domačem, ampak tudi na tujih trgih.
Prvi obrani plodovi s sto tisoč sadik paradižnika so že na začetku pri slovenskih potrošnikih naleteli na izreden odziv. Družba Paradajz in trgovec, ki prodaja renkovski paradižnik, že ugotavljata, da trenutno ne moreta zadovoljiti povpraševanja po domačem paradižniku. Hkrati se vidi, da je kljub krizi in morebitnemu padanju kupne moči pri slovenskih potrošnikih prišlo do miselnega preobrata, ki se kaže v povpraševanju po doma pridelanem, po drugi strani pa odziv moramo razumeti tudi tako, da se Slovenci zelo dobro zavedamo, kaj lahko pomeni vse večja odvisnost od tuje ponudbe. Na primeru paradižnika se lepo vidi, kako malo je potrebno, da pri povprečnem domačem kupcu oživi zavest o samooskrbi. Zdi se, da se je pri nas preveč zanemarjal v preteklosti zelo razvit občutek za samooskrbo s hrano.