Vsi tisti, ki poznajo Cirila Magdiča, ki je pred nedavnim dobil naslednika pri vodenju PVD Sever za Pomurje, sam pa je postal častni predsednik omenjenega društva, se gotovo strinjajo, da je njegov delovni vek v milici in policiji, ter na drugih odgovornih dolžnostih, bil nadvse ploden in ustvarjalen. In zato ne preseneča, da je v zadnjih letih, zlasti ob upokojitvi in s tem zapustitvijo policijskih vrst, ter uspešnem končanju vodenja PDV Sever, prejel številna domača in tuja priznanja, zahvale in nagrade. Prav ob nedavnem odhodu z mesta predsednika PVD Sever je prejel največ pohval, med drugim tudi dve plaketi, domačo in tujo, kar potrjuje, da je Ciril imel veliko spoštovanje v svojem društvu, kot tudi pri drugih.
Na letna slovesnost sorodnega veteranskega društva iz Madžarske, Magyarszombatfai Polgaror, je Magdiču plaketo svečano podelili predsednik društva omenjenega društva Geza Czuk, predsednik pokrajinskega društva Vaš, Gusztav Krug in podpredsednik državne organizacije društev Madžarske Csora György. Le nekaj dni pozneje je v Murski Soboti potekala 15-letnica delovanja Območne zveze veteranov vojne za Slovenijo Murska Sobota. Med slovesnostjo sta predsednik društva, Valter Baldaš in predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Ladislav Lipič podelila Plaketo častnemu predsedniku PVD Sever za Pomurje Cirilu Magdič za uspešno meddruštveno sodelovanje. O pomembnosti priznanja govori podatek, da so člani društva v dosedanjem 15. letnem delovanju podelili le štiri tovrstne plakete.
Ciril Magdič s svojim prizadevnim in požrtvovalnim delom dalj časa prispeval k izrednim uspehom delovanja Združenja Sever in PVD Sever za Pomurje. V Pomurju, kjer deluje društvo, je bil tudi imenovan za koordinatorja delovanja in sodelovanje vseh sorodnih veteranskih organizacij, in sicer PVD Sever za Pomurje, ZVVS, ZB NOV in Društvom generala Maistra. Med leti 1994/98 je opravljal funkcijo podpredsednika PVD Sever za Pomurje in istočasno tudi funkcijo člana iniciativnega odbora za ustanovitev krovne veteranske organizacije Združenja Sever. Takrat je tudi deloval v več komisijah združenja, ustanovljenih z namenom organiziranja Združenja kot krovne organizacije s vsemi spremljajočimi akti. Od leta 2006 opravlja naloge predsednika PVD Sever za Pomurje in s tem tudi dela kot član UO Zveze »Sever«, ter je aktivno deloval v organih društva in v različnih delovnih skupinah. Zaradi njegovega dobrega dela, je društvo dobilo v pomurskem prostoru izredno veljavo in prepoznavnost, zlasti z organiziranjem slovesnosti in z aktivnimi udeležbami na slovesnostih, katere so organizirala sorodna društva, občine in ostala društva.
Njegovo uspešno delo se je odražalo tudi v dobrem sodelovanju s pomurskimi župani, s katerimi so izvedli vrsto odlično organiziranih slovesnosti. Magdičeva zasluga je tudi nedvomna prepoznavnost in sodelovanje z sorodnimi in veteranskimi organizacijami v sosednjih državah kjer društvo uspešno sodeluje z veteransko organizacijo BEOSZ iz Madžarske, z društvom veteranov iz Vukovarja iz Hrvaške, z društvom POLGAROM iz Madžarske in Prijateljsko zvezo iz Gossinga – Avstrija ipd. Z dobrim občutkom za organizacijo in vodenje društva je zelo dobro sodeloval z predstavniki medijskih hiš, kateri so z aktivnostmi društva seznanjali širšo javnost in dosegli prepoznavnost društva v lokalnem in širšem prostoru. Za vse kar je naredil so ga predlagali tudi za podelitev Častnega znaka RS...
Ciril Magdič je sicer rojen 17.7.1960 v Branoslavcih, stanuje pa v Cezanjevci pri Ljutomeru. OŠ je končal v Cezanjevcih leta 1975, štiri leta pozneje pa šolo za miličnike kadete v Tacnu, leta 1987 je končal še višjo šolo za notranje zadeve in 2002 visoko upravno šolo. Od leta 1987 dalje pa je opravljal najzahtevnejša dela v policiji s statusom inšpektorja, v zadnjih desetletjih je bil komandir policijskih enot, največ časa tudi posebne policijske enote. Magdič ima izjemne zasluge pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti in suverenosti RS, ki jih je dosegel z delom pri nastajanju mlade slovenske države in kasneje pri njeni izgradnji. V času osamosvojitvenih procesov je opravljal dela in naloge inšpektorja na Inšpektoratu milice UNZ Murska Sobota. Pri izvajanju svojih delovnih dolžnosti je bil vključen v opravljanje najbolj zahtevnih nalog, ki so omogočale te procese. Njegov prispevek bi lahko razdelili v tri obdobja.
Konec leta 1989 je kot pomočnik poveljnika posebne enote milice organiziral delo pripadnikov posebne policijske enote milice v Krškem, ko je enota dobila nalogo izvesti blokado v krakovskem gozdu. Namen te naloge je bil preprečiti prihod mitingašev v Ljubljano in tam ter drugod po Sloveniji izvesti »mitinge resnice«. Na osnovi dobrega organiziranja ukrepov se je naloga enote uspešno izvedla. Neposredno je sodeloval s pripadniki TO in upravnim organom, pristojnim za obrambne priprave občine Murska Sobota pri formiranju enot teritorialne obrambe, razporejanju posameznikov na posamezne – ključne – dolžnosti v teritorialno obrambo – vojne enote, njihovemu opremljanju in urjenju. Tako je takrat postavljenemu poveljujočemu oficirskemu kadru štaba TO iz Murske Sobote pod poveljstvom Edvarda Mihaliča, opravil usposabljanje s področja postopkov prijetja oseb, preiskave območja in preiskave objektov.
Skupaj s štabom TO Edvardom Mihaličem in Janezom Boharjem je izdelal in vzpostavil načrt Kamen, ki je pomenil osnovo za poznejše varovanje državne meje. V tej zvezi je z vodstvi enot TO opravil vrsto del na terenu z izdelavo konkretnih načrtov postavitve. Opravili so obiske konkretnih točk iz načrta in tam definirali postavitve enot in posameznih pripadnikov ter definirali razmerje do miličnikov. Kot inšpektor je skupaj s poveljnikom posebne enote milice Alojzom Flisarjem izvedel priprave te enote. Na osnovi kvalitetno izvedenih priprav je ta enota odigrala eno najpomembnejših nalog policije v času osamosvojitvene vojne v okviru milice. Skrbel je za opremljanje enote, tako je z njenim poveljnikom opravil prevoz novih avtomatskih pušk in uredil njihovo skladiščenje in usposabljanje pripadnikov med vojno. V času njenega delovanja je neposredno skrbel za oskrbo in namestitve te enote in njihovo opremljanje v mestu Gornja Radgona, v Gederovcih in na Kuzmi. Dan pred začetkom vojne je skupaj s komandirjem PMP Kuzma Marjanom Slakom opravil postavitev miličnikov na mejnem prehodu Kuzma, kateri je bil neposredno ogrožen s strani pripadnikov JLA iz stražnice Kuzma. Zaradi neposredne nadaljnje ogroženosti je bila na njegovo pobudo na mejni prehod napotena tudi skupina PEM UNZ Murska Sobota pod poveljstvom Franca Slokana. Ves čas vojne se je z dobro postavitvijo obrambe ubranil mejni prehod, enota pa je pred koncem vojne tudi sodelovala pri zajetju vojaške stražnice Kuzma skupaj s pripadniki TO.
Ob poskusu razorožitve teritorialne obrambe v maju 1980 in ob nadaljnjem zaostrovanju razmer v RS je Magdič poglobil sodelovanje z organizatorji manevrske strukture narodne zaščite za Pomurje. V sodelovanju z OKC UNZ Murska Sobota je vzpostavil načrt in istočasno učinkovit sistem obveščanja o gibanju vojaških oseb, zbiranje podatkov o moči in organizaciji JLA, njihovi opremi in oceni njihove borbene sposobnosti. Ocena je služila za izvedbo borbenih nalog policije in teritorialne obrambe med vojno. Torej, med agresijo je bil Magdič imenovan v operativni štab UNZ Murska Sobota, ki je neposredno vodil in spremljal dogajanje na terenu, koordiniral in usmerjal delo posebne enote milice, delo policijskih postaj in drugih enot ter sproti obveščal operativni štab MNZ o bojnih aktivnostih na terenu, ukrepih in odločitvah. Pri delovanju v operativnem štabu je Magdič kazal izredno veliko znanja in izkušenj za vodenje in sposobnosti za presojo in odločanje. Prvi dan agresije je sprovedel državni načrt, s katerim se je iz območja na zasedanje izredne skupščine v Ljubljano poslalo člane parlamenta.
Odredil in izvedel je opremljanje pripadnikov teritorialne obrambe z orožjem Narodne zaščite, ki se je nahajala v skrivnih depojih milice. Na osnovi opremljanja pripadnikov TO se je lahko z novimi borci, katerih je bilo okrog 250, pomagalo ubraniti takratne mejne prehode, katere je branila samo milica. Temu gre zasluga, da takratna jugovojska slednjih ni zasedla in da niso padle žrtve med pripadniki milice. Takratna JLA se je zaradi očitne premoči pripadnikov milice in vojakov TO odrekla zavzetju mejnih prehodov s silo. Zaradi cestnih blokad je bil v času vojne onemogočen cestni promet. Sam se je vozil v štab TO Murska Sobota, kjer je koordiniral postopke njihovih pripadnikov in milice. Tako je sodeloval z vodstvom TO Edvardom Mihaličem, izdelal načrt napada na vojašnico v Murski Soboti. Na osnovi le tega je bilo moštvo jugovojske odrezano od njihovega komandnega mesta v Varaždinu. Med vojno je neposredno poskrbel in opremil z zalogami orožja, streliva in minsko eksplozivnimi sredstvi policijske enote na terenu, katere je pridobil iz zasedenih obmejnih stražnic in iz depojev teritorialne obrambe. Preko mostu čez reko Muro na blokadni točki v Dokležovju in na Petanjcih je prenesel večjo količino streliva in minsko eksplozivnih sredstev miličniškim enotam in PEM v Gornji Radgoni, miličnikom, ki so se bojevali v Radencih in Gornji Radgona, poskrbel za opremljanje enote, ki je branila MP Gederovci, kateri je v prvih dnevih vojne kronično primanjkovalo streliva, prav tako miličniški enoti na Kuzmi...
V sodelovanju z Edvardom Mihaličem in Alojzom Flisarjem je uredil nabavo in prevoz raketnih izstrelkov iz Lenarta na območje UNZ Murska Sobota. Raketni izstrelki in opremljanje miličniških enot z njimi je neposredno dvignilo moralo miličnikom na območju Prlekije, katere so neposredno ogrožali vojaki jugovojske iz tankovske kolone, ki je v nadaljevanju zasedla mejni prehod v Gornji Radgoni. Neposredno je vodil prevoz oborožitvene opreme, streliva in minsko eksplozivnih sredstev iz Slovenske Bistrice iz skladišča Ložnica. V času, ko je bil pričakovan vsesplošni napad na RS s strani JLA z vsemi sredstvi, je to dejanje izredno pozitivno vplivalo in dvignilo bojno moralo vsem pripadnikom milice iz Pomurja. Še posebej na policijski enoti v Ljutomeru, ko so policisti, ki so bili na najbolj izpostavljenem mestu, prejeli velike količine borbenih sredstev. Bil je tudi edini član operativnega štaba UNZ Murska Sobota, ki je v času izvajanja borbenih aktivnosti JLA obiskal ljutomersko enoto. Zaradi tega dejanja, ki je izredno pozitivno vplival na vse pripadnike milice v Pomurju je po končani vojni prejel odlikovanje milice – znak »Hrabro dejanje«.
Na predlog vodje operativnega štaba milice UNZ Murska Sobota Darka Anželja in Milana Horvata je vzpostavil sistem vojaških zaporov v telovadnici OŠ Bogojina, katerega je vodil Bojan Blagovič, ko pa se je število ujetnikov povečalo, pa še v OŠ Puconci, katerega je vodil. Drago Petek in OŠ Vidmu ob Ščavnici, katerega je spet vodil Bojan Blagovič potem, ko je vodenje Bogojinskega centra prevzel Ludvik Lazar. Pripravil je izhodišča za delo takratnim vodjem teh zaporov Blagoviču, Petku in Lazarju. Na osnovi dobro pripravljenih izhodišč je bilo vodstvo policijske uprave pohvaljeno s strani pripadnikov mednarodnega Rdečega križa. Skrbel je za organizacijo zdravstvene zaščite v bolnišnici v Rakičanu. Tako je tudi v času vojne večkrat obiskal dva ranjena policista iz PO Radenci Bojana Bedeka in Slavka Puklavca ter Ivana Ipšo iz TO, ki so bili ranjeni pri mostu v Petanjcih. Obisk bolnišnice je v takratnih razmerah bil v veliko spodbudo ranjencem in pa zdravstvenemu osebju. Na policijski upravi je zaradi nevarnosti zračnega napada predlagal evakuacijo arhiva na skriti depo in istočasno uničenje starega in nepotrebnega arhiva. Izvedbi obeh del je neposredno vozil in nadziral. Tako je policijska uprava pod njegovim vodstvom edina v Sloveniji izmed vseh policijskih uprav izvedla to nalogo...
In njegovo delo in aktivnosti po vojni? Sodeloval je kot pogajalec ob prevzemu objektov in naprav s takratno JA in TO. Tako je prevzel 11 vojaških objektov. Za to dejanje je s strani Ministrstva za obrambo RS prejel spominski znak »Pogajalec«. Kot dober in vesten miličnik je od takrat opravljal vrsto najzahtevnejših del v milici oz. policiji. Prav tako je aktivni član veteranskega društva Sever. Bil je član iniciativnega odbora za ustanovitev društva in organizator društva za Pomurje. Zaradi dobrega dela v društvu je prejel tudi z njihove strani »Plaketo Združenja Sever« kot tudi spominski zlati znak Sever. Po vojni je tudi samoiniciativno začel zbirati in urejati seznam in dokumentacijo, ki je govorila o delu milice na območju Pomurja. Iz njegovih dobrih in točnih evidenc so si lahko pozneje udeleženci vojne – milice uredili status vojnih veteranov. Po vojni mu je bil podeljen »Znak Manevrske strukture Narodne zaščite«. Poleg drugih je Magdič prejel tudi veliko plaketo Policijskega sindikata Slovenije. V letu 2012, preden se je upokojil, je za zasluge prejel najvišje priznanje policije zlati ščit in še bi lahko naštevali. Največ pa mu pomeni, da so ga zelo cenili v strokovnih policijskih krogih, cenili so ga sodelavci, cenjen je med znanci, prijatelji, v lokalnem okolju ipd.
Sedaj, ko se je upokojil, pa kot vsak upokojenec – nikoli nima prostega časa; društva, lokalna politika, prijatelji... in na koncu še družina!