Čeprav je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas zapusti človek, ki je bil znan in priznan, deloven in aktiven na številnih področjih. Ob tem pa je bolečina in žalost še hujša, če gre za človeka, ki je priljubljen, cenjen in spoštovan, ne le v krogu svojcev, temveč na širšem območju. In ravno to se je zgodilo svojcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom in mnogim drugim, ki so se veliko prehitro morali posloviti od velikega Prleka Milana Belca. Nepregledna množica svojcev in prijateljev iz Prlekije, cele Slovenije in tudi iz tujine, se je v torek, 16. februarja, popoldan, na mestnem pokopališču v Ljutomeru, poslovila od enega najbolj znanih Prlekov v zadnjih desetletjih Milana Belca, ki je nenadoma, nepričakovano umrl v sredo, 10.2. zvečer (rojen je bil 2.9.1952), v 64. letu starosti. Poln načrtov in novih ciljev, ki žal ostajajo nedokončani, Milan že desetletja ni imel časa niti za pošten počitek. In kot je nekdo dejal na enem največjih pogrebov v Ljutomeru sploh, se bo neutrudni možakar šele sedaj, na večnih pašnikih nekoliko umiril in spočil.

Na pogrebu so o Milanu v samih superlativih govorili prav vsi, tako duhovnika Izidor Veleberi in Frančišek Horvat, ljutomerska županja Olga Karba, govorec v imenu vseh prisotnih Branko Hrga, enako tudi vsi znani in neznani pogrebci. „Bil je prava sila narave, ki je opravljala veliko in plemenito poslanstvo“, je Milana, ki je za sabo, med drugimi pustil ženo Frančko, sina Samota, hčerko Jano ter po dva vnuka in vnukinji, dejala ljutomerska županja Olga Karba, ki je dodala, da bo zgodovina Ljutomera in Prlekije o njem veliko pisala. In tukaj je dejansko vse povedano, kajti Belec je bil zelo prepoznana osebnost, saj je s svojim odnosom do prleške kulturne dediščine sodeloval pri neštetih projektih in ogromno pripomogel k večji prepoznavnosti Prlekije, tamkajšnjih ljudi, običajev in znamenitosti. Bil je tudi predsednik Republike Prlekija ter še mnogih etnoloških in podobnih društev. Milan, kot delaven in ljubeč družinski človek, je bil dejaven seveda še na številnih drugih področjih, zato ne preseneča, da so minulo sredo, ob žalostni novici, mnogi ki smo ga poznali, ostali brez besed... Bil je mojster ročnih del, kjer je v svoji delavnici v Železnih Dverih vedno rad vsem pokazal svoje mojstrovine, darila in spominke, v Prlekiji pa verjetno ni gospodinjstva, ki ga ne bi krasil vsaj en njegov unikatni izdelek. Bil je gonilna sila prleškega društva za ohranjanje tehnične kulture in dediščine Johann – Janez Puch, idejni vodja skupine Künštni Prleki, kjer so na šaljiv način širši javnosti prikazovali prleške običaje. Zadnja leta je širjenje prepoznavnosti Prlekije zelo uspešno nadaljeval z ustanovitvijo Naše Republike Prlekije in kot predsednik s svojimi ministri ter odpiranjem ambasad glas o Prlekiji širil po celotni Sloveniji in izven meja. Širši javnosti je postal znan predvsem kot mentor v šovu Kmetija: Nov začetek, kjer je s svojimi bogatimi izkušnjami delil nasvete, saj je bil sam izkušen kmet, ki je na kmetiji živel od otroštva. Kako so ga šele spoštovali udeleženci šova se je potrdila ob njegovi smrti. Milan je bil tudi pobudnik ustanovitve športnega društva Partizan Železne Dveri in prvi predsednik društva, ki je lani praznovalo 40 let igranja malega nogometa, za kar je še pred slabim mesecem prejel priznanje od Športne zveze Ljutomer. To pa ni bilo edino domače in tuje priznanje...

Milan je v prvi vrsti bil človek z velikim srcem, velik Prlek, pravi promotor prleškega turizma, njegovo gostoljubje na domačiji je bilo poznano daleč naokoli, bil je tudi prejemnik kipca štorklje, ki se podeljuje najzaslužnejšim na področju turizma. Milan je bil seveda še mnogo mnogo več, nad 50 let tudi gasilec. O njegovem delu in doprinosu Prlekiji in naši skupnosti se ne da zapisati v enem članku. Sploh pa ne ob tako žalostni vesti, ko pisanje kar ne gre od rok. O njem bi morali napisati knjigo. Ali dve, ...Do takrat bo ostal z nami, v naših srcih in mislih, na številnih posnetkih, fotografijah, zapisih,… ostal bo seveda za vedno.

Karkoli bi še napisali, bi težko povedali vse o vedno neutrudnem Milanu, ki je pustil velik pečat. Mogoče se kdo izmed tistih, s katerimi je sodeloval na neštetih področjih, ni strinjal z Milanovimi prejemi in reševanjem takšnih in drugačnih zadev, a kljub temu so ga vsi cenili in spoštovali zaradi njegove odprtosti in odkritosti. Bil je zelo navezan tudi na Slovenske novice, med drugim je z veseljem pričakoval, da bo tudi prihajajočo pomlad obrezal naše trse v vinogradu na Jeruzalemu, kot je to počel tudi lani, a mu se žal ni izšlo. Prav tako jo po Muri, katero je imel tako rad, splavalo še veliko drugih načrtov, pričakovanj in nedokončanih ciljev. A kljub temu, dragi Milan, nihče ti ne bo zameril. Bil si unikat, enako kot tvoja firma za izdelovanje unikatnih prleških spominkov. Skratka, bil si velik človek in prijatelj. Veliko si naredil za Prlekijo, za Prekmurje, Štajersko in vso Slovenijo, s čem si nas zelo zadolžil. Zelo smo ti hvaležni. Zbogom Milan, zelo te bomo pogrešali. Naj to bi lahka prleška zemljica, katero si imel najraje, domačim pa iskreno sožalje!