OBTOŽENI ZANIKA, DA BI VOZIL 105 KM/H

Začetek sojenje Vojku Šadlu, ki je povzročil nesrečo v kateri je umrl Stanislav Svenšek; Zagrožena zaporna kazen do osmih let...
Murska Sobota, 10. januarja – Z branjem obtožnice ter zagovorom obtoženega, se je danes, pred senatom okrožnega sodišča v Murski Soboti, kateremu predseduje sodnik – svetnik Dezider Novak, začela glavna obravnava zoper 26 – letnega Vojka Šadla iz Rankovcev v občini Tišina. Obtožnica, katero zastopa okrožni državni tožilec Drago Farič, očita Šadlu, sicer absolventu Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, da je iz malomarnosti povzročil hudo prometno nesrečo v kateri je ena oseba izgubila življenje. Tako je v obtožnici med drugim zapisano, da je Vojko Šadl, 16. februarja 2006 okoli 10,30 ure, med vožnjo po lokalni cesti Ivanovci – Sebeborci na Goričkem, zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo povzročil prometno nesrečo, v kateri se je hudo poškodoval, takrat 50 – letni Stanislav Svenšek iz Beltincev. Kritičnega dne je Šadl, ki je zatrdil, da nikoli doslej ni imel kakšnega drugega prometnega prekrška, in da zoper njega ne poteka noben drug kazenski postopek, kot voznik osebnega avtomobila renault megana, na mokrem in spolzkem vozišču, po klancu navzdol, v levem nepreglednem ovinku zapeljal na levi pas in čelno treščil v terenca, ki ga je iz nasprotne smeri pripeljal Stanislav Svenšek. Tega je odbilo v obcestni jarek, kjer so ga iz avtomobila izrezali gasilci. Hudo ranjenega Beltinčana so odpeljali v murskosoboško, nato pa v mariborsko bolnišnico, kjer pa je zaradi zadobljenih številnih poškodb po različnih delih telesa, deset dni pozneje, 26.2.2006. umrl. Svenšek je mimogrede imel dan po nesreči 50. rojstni dan, torej se je v bolnici odkoder nikoli več ni prišel, srečal z Abrahamom.
Razen obžalovanja, da se je vse skupaj zgodilo, pa je Šadl v svojem kratkem zagovoru predvsem trdil, da ni peljal 105, temveč okoli 70 km/h, kar je optimalna hitrost za vožnjo po cesti, ki jo je poznal. Zatrdil je tudi, da je na delu cestišča, kjer ga je začelo zanašati, bila polita nekakšna snov, ki da je tudi povzročila zanašanje. Tega med vožnjo ni opazil, je pa videl med obravnavo nesreče, in takrat je že prišel njegov oče, ki je vse skupaj fotografiral. Na vprašanje svojega zagovornika, odvetnika Jožeta Šafariča pa je Šadl dejal, da ne more oceniti ali je nasprotni vozeče vozilo v času trga stalo ali je še peljalo. Pritrdil pa je, kako je cesta dejansko bila mokra, ni pa opazil, da bi bila spolska. Šele zvečer, ko se je vrnil na kraj dogodka, je bila cesta posipana, v času nesreče pa ni. Ob tem je obtoženi zatrdil, da je že isti večer poklical hčerko in ženo ponesrečenega Svenška, in se jima opravičil. Pozneje se je zanimal za njegovo zdravje, a ko mu je žena rekla, da naj več ne kliče, je prenehal. Zelo ga je prizadela smrt, še zlasti ker se je po nesreči pogovarja s ponesrečenim Svenškom, ki da mu je povedal, kako ga bolijo noge. „Na pogreb nisem šel, sem pa poslal venec“, je še na vprašanje sodnika Novaka, zatrdil obtoženi Šadl, katerega je nekoliko „popravila“ žena pokojnega Svenška, Angela, ki je dejala, kako je Šadl resda poklical naslednji dan po nesreči, in ga je zanimalo tudi če je njen mož bil pripet. Sami so bili v šoku in niso mogli kar tako razpredati in se pogovarjati dokler se je Stanislav boril za življenje.
Prav to ali je pokojni Svenšek bil pripet naj bi na naslednji obravnavi potrdil izvedenec medicinske stroke, ki ga bodo na predlog odvetnika Šafariča povprašali tudi ali bi posledice v primeru, da je (bi) bil pripet, bile smrtne. Ob tem bodo izvedenca prometne stroke dr. Štefana Ščapa neposredno zaslišali v zvezi s tem, kako je izračunal hitrost povzročitelja nesreče. Na koncu je Šafarič predlagal še dokazni predlog, da se kot priča zasliši oče obtoženega Alojz Šadl, ki je bil na kraju dogodka, in naredil fotografije. Zato, zaradi neposrednega zaslišanja izvedencev prometne in medicinske stroke, ter priče Alojza Šadla, je obravnava preložena na konec januarja, ko lahko pričakujemo tudi izrek sodbe. Za omenjeno kaznivo dejanje (člen 325/I-II KZ RS) je sicer zagrožena visoka zaporna kazen, in sicer do osmih let, toda izkušnje kažejo, da se sodišča raje odločajo za milejše kazni, še zlasti v primerih ko je veliko olajševalnih okoliščin...