Banjaluka – Tisto kar mu niso uspele tudi najbolj strupene hercegovske kače, je sedaj uspelo ognjenim zubljem. V kraju Vođeni v občini Ljubinje (Trebinje) na skrajnjem jugu Bosne in Hercegovine, oz. Republike Srbske, se je namreč v požaru zadušil 86 – letni domačin Đuro Turanjanin, ki so ga po širšem območju nekdanje skupne države, poznali kot najbolj znanega kačelovca. Kot poročajo bosanskohercegovski mediji je nesrečni možakar umrl potem ko je v njegovi šupi ob hiši, minulo sredo okoli 16. ure nenadoma zagorelo. Sosedje so opazili ogenj v šupi in so nemudoma klicali Đurota, a ker se ni več oglašal so poklicali gasilce in policijo. In šele ko so gasilci vstopili v zakajeno šupo so odkrili truplo starčka, ki je bilo v ležečem položaju. Zato preiskovalci domnevajo, da je zaspal v šupi in se potem zadušil ko je zagorelo.
Sosedje poudarjajo, da je nesrečni Đuro, katerega so že pokopali na lokalnem pravoslavnem pokopališču, in ki je po ženini smrti ostal sam, saj nista imela otrok, bil zelo priden človek. Vedno je nekaj delal v šupi, med drugim popravljal kmetijsko orodje in opremo, brusil sekire, kose ipd. To naj bi mu bila krajšanje samotarskega časa. Nekoč pa mu ni bilo dolgočasno, saj je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v eni sami poletni sezoni uspel uloviti povprečno nad 600 najbolj strupenih kač z območja Hercegovine, katere je takrat zaradi protistrupa oz. kačjega seruma, prodajal tedanjem Imunološkem zavodu v Zagrebu. Čika Đuro, kot so ga imenovali v domačem okolju, je v tistem času pogosto bil gost različnih dokumentarnih televizijskih oddaj in junak številnih novinarskih zgodb po vsej SFRJ, saj je v svojem življenju ujel več tisoč, celo več deset tisoč, najbolj strupenih kač. Imel je posebno „orodje“, tako da ga nobena kača nikoli ni pičila ali ugriznila, čeprav je najpogosteje lovil kar bos.
„Dejansko me nikoli niti ena ni niti napadla, da o ugrizu niti ne govorim, čeprav sem jih vrsto let lovil bos ali samo v sandalah brez nogavic. Včasih sem v enem dnevu ulovil tudi nad 60 najbolj strupenih evropskih kač modrasov, ki sem jih domov prinašal v vrečah, nato pa sem jih hranil v lesenih zabojnikih, dokler jih niso odpeljali. Kač pač ne smeš dotikati, saj so nevarne le v silobranu. Pravzaprav takrat tudi morajo biti nevarne, saj se borijo za lastni život. Če jih ne napadamo se nimamo česa bati“, je pred leti razlagal Đuro, čigav rekord v ulovu kač najverjetneje nihče in nikoli ne bo dosegel.