Odvetnik in izvedenec rešila Vojka Šadla; Niti Schumacher ovinka ne bi zvozil s takšno hitrostjo... Z zaslišanjem po ene ene priče in izvedenca, zaključnimi govori strank, ter izrekom sodbe, se je danes pred senatom okrožnega sodišča v Murski Soboti, kateremu predseduje sodnik – svetnik Dezider Novak, se je danes, nadaljevala in končala glavna obravnava zoper 26 – letnega Vojka Šadla iz Rankovcev v občini Tišina. Obtožnica, katero je zastopa okrožni državni tožilec Drago Farič, je očitala Šadlu, sicer absolventu Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, da je iz malomarnosti povzročil hudo prometno nesrečo v kateri je ena oseba izgubila življenje. Tako je v danes modificirani obtožnici med drugim zapisano, da je Vojko Šadl, 16. februarja 2006 okoli 10,30 ure, med vožnjo po lokalni cesti Ivanovci – Sebeborci na Goričkem, zaradi vožnje z neprimerno hitrostjo povzročil prometno nesrečo, v kateri se je hudo poškodoval, takrat 50 – letni Stanislav Svenšek iz Beltincev. Kritičnega dne je Šadl, ki je zatrdil, da nikoli doslej ni imel kakšnega drugega prometnega prekrška, in da zoper njega ne poteka noben drug kazenski postopek, kot voznik osebnega avtomobila renault megana, na mokrem in spolzkem vozišču, po klancu navzdol, v levem nepreglednem ovinku zapeljal na levi pas in čelno treščil v terenca, ki ga je iz nasprotne smeri pripeljal Stanislav Svenšek. Tega je odbilo v obcestni jarek, kjer so ga iz avtomobila izrezali gasilci. Hudo ranjenega Beltinčana so odpeljali v murskosoboško, nato pa v mariborsko bolnišnico, kjer pa je zaradi zadobljenih številnih poškodb po različnih delih telesa, deset dni pozneje, 26.2.2006. umrl. Svenšek je mimogrede imel dan po nesreči 50. rojstni dan, torej se je v bolnici odkoder nikoli več ni prišel, srečal z Abrahamom.
Izvedenec medicinske stroje, mag. Rajko Kavalar, dr. med., ki je opravil obdukcijo pokojnega Svenška, je svoje predhodno pisno mnenje dopolnil in delno spremenil, saj je šele pozneje dobil izvide mikroskopskih pregledov tkivnih vzorcev, ki so pokazali, da je pokojni imel kronično ishemično bolezen srca. Tako naj ne bi umrl samo od zadobljenih poškodb, temveč v vzročni povezavi z boleznijo. Pravzaprav bi imel večje možnost za preživetje, če ne bil bolehal z omenjeno kronično boleznijo. Mag. Kavalar je tudi zatrdil, da je bolj verjetno, kako je pokojni Svenšek v času trčenja bil pripet z varnostnim pasom, saj je odkril prelom nekaj reber in prsnice prav v predelu, kjer se nahaja varnostni pas. Temu pa pritrjuje tudi dejstvo, da pokojni ni imel poškodb na glavi, ki bi jih zadobil ob trčenju v šipo. Priča Alojz Šadl, oče obtoženega je razložil, kako je v 15-20 minutah prispel na kraj nesreče. Posebej je poudarjal, kako je na cesti odkril nekakšne mastne madeže, a ker mu policisti niso prisluhnili, jih je sam fotografiral, in so fotografije sedaj v sodnem spisu. Izvedensko mnenje Razvojnega centra inženiring Celje pa je potrdilo, da naj bi Šadl v kritičnem času vozil 80 km/h, s čem je na spolsko postavil izvedenca cestno – prometne stroke, dr. Štefana Ščapa, ki je v svojem izvedenskem mnenju trdil, da je obtoženi pred trčenjem vozil 105 km/h, pokojni pa okoli 60 km/h. In prav zahteva obtoženčevega zagovornika, odvetnika Jožeta Šafariča, da se pridobi novo mnenje o hitrosti, je rešilo njegovega varovanca zanesljivega zapora, saj je za tovrstno kaznivo dejanje zagroženih do osem let zapora. „Še Schumacher ovinka ne bi zvozil s takšno hitrostjo, kot je trdil dr. Ščap. Moj varovanec ni torej vozil objestno, temveč le okoli 60 km/h. Torej ni enako, ali je obtoženi vozil z nedovoljeno ali neprimerno hitrostjo. Po Ščapu je moj varovanec že obsojen na zapor, možno pa je, da ga doleti samo pogojna kazen“, je dejal Šafarič.
Po omenjenem izvedenskem mnenju pa je tudi tožilce Farič pred zaključnem govorom moral modificirati obtožnico, in sedaj ni več očital pretirano temveč neprimerno hitrost. In ker je na kraju dogodka dovoljena vožnja do 90 km/h, je tožilec predlagal, da se obtoženemu izreče pogojna zaporna kazen desetih mesecev preizkusno na dve leti. „Verjamem, da bo to vzgojno vplivalo na mladega fanta“, je dejal ODT Drago Farič, s čem se je strinjal tudi odvetnik Šafarič, ki je celo bil mnenja, da bi njegovemu varovancu lahko sodili zgolj za povzročitev hude telesne poškodbe, ne pa za smrt, ker da je obducent zapisal, kako bi pokojni bržkone preživel nesrečo, če ne bi bil srčni bolnik. Prav takšno mnenje je zelo prizadelo ženo pokojnega Svenška, ki je pozneje s solznimi očmi zapustila sodišče. Šafarič pa je še predlagal, da bi njegovega varovanca oprostili plačila sodnih stroškov, ker da so slednji tako visoki „zaradi slabega dela enega izmed izvedencev“. Obtoženi Šadl se je strinjal s svojim zagovornikom, sam pa je ponovil, da obžaluje dogodek, in da nikoli tega ni storil namerno.
Senat je pozneje sledil tožilstvu in izrekel omenjeno pogojno kazen. Je pa Šadlu prisodil blizu 3.000,00 evrov plačila, in sicer za sodne stroške in povprečnino. Ker pa sta se stranki odpovedali pritožbi, je sodba postala pravnomočna, in naslednje dve leti Šadl ne bo smel povzročiti nobenega kaznivega dejanja, še zlasti s področja prometnih predpisov ne.
OBTOŽENI JE VEDNO ZANIKAL, DA BI VOZIL 105 KM/H Razen obžalovanja, da se je vse skupaj zgodilo, je obtoženi Šadl v svojem kratkem zagovoru predvsem vseskozi trdil, da ni peljal 105, temveč okoli 70 km/h, kar je optimalna hitrost za vožnjo po cesti, ki jo je poznal. Zatrdil je tudi, da je na delu cestišča, kjer ga je začelo zanašati, bila polita nekakšna snov, ki da je tudi povzročila zanašanje. Tega med vožnjo ni opazil, je pa videl med obravnavo nesreče, in takrat je že prišel njegov oče, ki je vse skupaj fotografiral. Na vprašanje svojega zagovornika, odvetnika Jožeta Šafariča pa je Šadl dejal, da ne more oceniti ali je nasprotni vozeče vozilo v času trga stalo ali je še peljalo. Pritrdil pa je, kako je cesta dejansko bila mokra, ni pa opazil, da bi bila spolska. Šele zvečer, ko se je vrnil na kraj dogodka, je bila cesta posipana, v času nesreče pa ni. Ob tem je obtoženi zatrdil, da je že isti večer poklical hčerko in ženo ponesrečenega Svenška, in se jima opravičil. Pozneje se je zanimal za njegovo zdravje, a ko mu je žena rekla, da naj več ne kliče, je prenehal.
Zelo ga je prizadela smrt, še zlasti ker se je po nesreči pogovarja s ponesrečenim Svenškom, ki da mu je povedal, kako ga bolijo noge. „Na pogreb nisem šel, sem pa poslal venec“, je še na vprašanje sodnika Novaka, zatrdil obtoženi Šadl, katerega je nekoliko „popravila“ žena pokojnega Svenška, Angela, ki je dejala, kako je Šadl resda poklical naslednji dan po nesreči, in ga je zanimalo tudi če je njen mož bil pripet. Sami so bili v šoku in niso mogli kar tako razpredati in se pogovarjati dokler se je Stanislav boril za življenje...