Za mlade starše in tudi ostale najbližje svojce je vedno najhujše spoznanje, da po veselem pričakovanju naraščaja izvedo, kako njihov dojenček ni povsem zdrav, ali pa hudo zboli tik po rojstvu. To je sicer za mnoge največji šok v življenju, ko se jim praktično podere ves svet, toda velika večina mamic in očkov se ne vda usodi, temveč na vse načine skušajo pomagati svojemu otroku, kajti takšen ali drugačen je njun. In nekaj takšnega sta doživela tudi 31-letna vrstnika, mamica in očka, Barbara Pestiček Hajnc in Rene Hajnc, ki se že 90 mesecev, vse od pomladi 2014, borita za svoja nesrečna sinka dvojčka, Jana in Nika, ki sta se rodila s cerebralno paralizo. Bil je to šok za mlada starša, takrat stara manj kot 23 let, a tudi dodatni izziv, da sta se s posebno energijo in močjo zoperstavila kruti usodi ter skušata narediti vse, da bi nesrečnima fantoma pomagala kolikor pač lahko. In borita se tudi danes, saj jima želita olajšati življenje, enako pa tudi sebi, saj medtem ko sinka odraščata, ju je vse težje prenašati, zlasti po stopnicah gor in dol, večkrat dnevno... Zato nujno potrebujejo dvigalo, ki ga s pomočjo širše družbene skupnosti in ljudi dobre volje načrtujejo zgraditi na zunanji strani hiše, katero sta si mlada starša pred rojstvom fantov s pomočjo dolgoročnega posojila kupila na Sladkem Vrhu, v občini Šentilj.

„Fanta rasteta, naše moči vedno bolj pešajo in vedno težje ju je nositi po stopnicah gor in dol. Še zlasti je hudo, ko odidem v službo, mama Barbara pa ju mora sama peljati v šolo, iz šole, na terapije ipd. Zraven je tudi najmlajši član družine, sinek Blaž, rojen 24. junija letos, za katerega je tudi potrebno skrbeti. Zelo hudo nama je, da sva morala zaprositi za pomoč, a drugače ne gre. Ko sva vse dobro preštudirala in prišla do zaključka, da bi to olajšalo Janovo in Nikovo življenje, sva se odločila. Dvigalo bi jima omogočilo tudi nekoliko več samostojnosti, katero si več kot očitno želita. Hkrati bo to veliko olajšanje tudi za naju,“ nam pove skromni Rene, ki s svojo Barbaro pričakuje, da se bodo ljudje pozitivno odzvali na njihove prošnje. Mlada starša sta nam tudi razložila svojo žalostno življenjsko zgodbo, ki pa z ljubeznijo in razumevanjem vseeno premaguje vse ovire.

Očka Rene je tudi sam imel težko otroštvo, saj je po rojstvu v Mariboru, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, že pri dvanajstih letih ostal brez obeh staršev. Nato je odraščal pri babici Zgornji Kungoti, leta 2012 je spoznal Barbaro iz Selnice ob Muri, s katero sta se kmalu poročila, si na Sladkem Vrhu kupila hišo in vse je bilo pripravljeno na družinsko idilo, še zlasti, ko je Barbara zanosila in sta pričakovali dvojčka. Žal sta se dvojčka, za katera sta že prej izbrala imeni, Jan in Nik (12.4.2014) rodila prezgodaj, že pri 32 tednih. Začetki so bili hudi, saj sta po porodu imela zgolj po 1,5 kilograma. Prvih nekaj dni so morali počakati, da so sploh videli, če bosta preživela. Triinštirideseti dan po porodu sta z mamo prišla domov iz porodnišnice, pri šestih mesecih pa so ju diagnosticirali s cerebralno paralizo, saj je prišlo do dihalne krize in poškodbe možganov. Diagnoza je njihovo življenje obrnila na glavo, hiša, ki sta jo dve leti pred rojstvom dvojčkov kupila starša, pa je bila polna stopnic. In te je z leti čedalje težje premagovati. Mama, ki je junija letos rodila še sinka Blaža, je morala zaradi nege otrok pustiti službo, nadomestilo za izgubljeni dohodek pa je skromno. Oče je zaradi finančne stiske moral menjati službo, da je dvojčkoma omogočil terapije. Službo je našel v Avstriji, v Gradcu, kjer dela kot hišnik, zaradi razdalje pa je pogosto odsoten, kar mami Barbari povzroča še večje težave, saj dvojčka mora peljati v šolo in iz šole, na terapije, zdravnikom ipd., kar ni enostavno.

Pravzaprav, vse od rojstva, aprila 2014, oziroma prihoda iz bolnišnice, Rene in še zlasti Barbara svoja dvojčka nenehno prevažata od zdravnika do zdravnika, od zdravstvenega doma do bolnišnic in fizioterapij. Terapije so se začele že tri mesece po rojstvu, od šestega meseca pa še intenzivneje. Danes sta Jan in Nik učenca šole s prilagojenim programom, OŠ Gustava Šiliha Maribor, kamor ju mama vsak dan pelje iz več deset kilomtrov oddaljenega Sladkega Vrha. V šoli imata tedensko tudi eno terapijo, kar je po splošnem prepričanju terapevtov veliko premalo. „Potrebovala bi vsaj tri terapije tedensko, da bi se kaj poznalo v njihovem razvoju, zato jima skušamo, poleg terapije v šoli, katero krije zavarovalnica, zagotoviti vsaj še dve terapiji tedensko. Sami plačujemo terapije in plavanje, saj le tako lahko kaj dosežemo. Zato bi tudi, če bi kaj zbranih sredstev ostalo od dvigala, bi jih namenili za terapije, ki jih fanta potrebujeta bistveno več kot jima je omogočeno s strani zdravstvene zavarovalnice,“ pove oče Rene, ki nam je tudi razložil, da bodo dvigalo postavili z zunanje strani hiše, neposredno pri parkirišču, kar je najbolj ekonomično. „Predračun za dvigalo, ki smo ga dobili pred začetkom pandemije korone, je znašal 30.000 evrov, sedaj pa bo gotovo še kaj več. Ob tem bomo morali izvesti rekonstrukcije strehe, saj drugače dvigalo ne moreš postaviti,“ še pove Rene, ki skupaj s svojo Barbaro ne misli odnehati v boju za boljši jutri svojih otrok.

Gotovo je torej, da družina Hajnc potrebuje širšo družbeno pomoč in le, če se dobri ljudje čim prej odločijo pomagati, bodo Jan, Nik, njuna starša Barbara in Rene, ter majhni bratec Blaž, imeli večino potrebnega za dostojno življenje. 

Pomagajmo Hajnčevim!

Drage bralke in bralci, ki želite pomagati Hajnčevim iz Sladkega Vrha, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Hajnčeve, sklicna številka 7246. Pomagate lahko tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.