Dejstvo, da nesreče, takšne ali drugačne, nikoli in nikjer ne počivajo se je včeraj potrdilo v Hrastovcu, dober streljaj od središča Slovenskih goric, Lenarta. Okoli 9. ure je namreč na območju Socialno - varstvenega zavoda Hrastovec, v krožišču lokalnih cest in dostavnih poti, prišlo do prometne nesreče, v kateri je ena oseba umrla. Kot je sporočil Bartolo Lampret, tiskovni predstavnik Policijske uprave Maribor, je 54-letni voznik tovornega vozila pri vzvratni vožnji z vzvratnim delom trčil v vrstnika, prav tako 54 - letnega pešca, varovanca omenjenega zavoda. Pešec, ki je prihajal iz celjske regije, in ki je stanovalec omenjenega zavoda že 14 let, je zaradi poškodb na kraju nesreče podlegel.
Dogodek je močno prizadel vseh 680 stanovalcev Zavoda Hrastovec izmed katerih je okrog 300 razseljenih po bivalnih enotah na severovzhodu države, ter tudi 420 zaposlenih izmed katerih je 300 v samem Hrastovcu, ostali pa so po bivalnih enotah. Med njimi je tudi direktor, mag. Josip Lukač, ki že dobro desetletje uspešno vodi omenjeni zavod, ki nam je žalostno povedal, da se v petdesetih letih kaj takega ni zgodilo na območju njihovega zavoda. „Žal pa nesreča očitno nikoli ne počiva, in tako je doletela tudi naš zavod. Nesrečni stanovalec je najbrž prišel v mrtvi kot tovornjakarja, ki ga je nato med vzvratno vožnjo povozil. Gre za človeka, ki je veliko časa prebil zunaj, saj ga ne moremo imeti pod ključem, ker to ne bi bilo človeško še manj humano. Po drugi strani pa ne moremo kriviti niti voznika tovornjaka, ki pa bi moral biti nekoliko bolj pozoren, če ni mogel sam videti nazaj bi nekoga prosil in do tega ne bi prišlo. Vsaj dvakrat tedensko je dovažal živila v naš zavod, tako da je dobro poznal tukajšnje stanje. Ljudje se nenehno gibljejo, tudi vozil je veliko, saj še sami zaposleni prihajamo v službo z avtomobili. Torej vsi moramo paziti, kajti kot sem dejal, ljudi ne moremo imeti pod ključem“, nam je povedal direktor zavoda, mag. Josip Lukač.
Prav on je namreč človek, ki je pred dobrimi desetimi leti s svojim prihodom na čelo javnega Socialnovarstvenega zavoda Hrastovec v Slovenskih goricah skrb za ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem in duševnim razvojem, nekako postavil na glavo. Medicinski obravnavi je postavil protiutež v socialni obravnavi, ki pa lahko v ravnovesju dobro poskrbita za ljudi s posebnimi potrebami. Omenjeni zavod je v organizacijskem in strokovnem smislu utrdil sloves vodilne ustanove v tem delu Evrope. In čeprav skrb za človeka tudi v Sloveniji vse težje diha pod težo obujanja neoliberalne ideologije, zavod še vedno uspeva razvijati humane oblike skrbi in namestitve za ljudi, ki potrebujejo stalno pomoč in podporo. Josip Lukač je namreč s sodelavci že razselil slabo polovico stanovalcev, ki so prej bili za zidovi Hrastovca in še starejšega gradu v Tratah. Sedaj zunaj »zidov« zavoda, v najmanj dva ducata sodobno urejenih in opremljenih bivalnih enot, živi že več kot 300 ljudi.
Seveda jih želijo razseliti vse, a se žal kriza pozna povsod. Lukač pa pogosto poudarja, kako je drugačnost „bogastvo naroda. Skozi drugačnost se reflektira naš odnos do soljudi. Sprejemanje drugačnosti je kot požirek vode. Če smo brez njega, smo živi, če ga spijemo, nas poživi. Naše poslanstvo v Hrastovcu je, da poskrbimo za ljudi, ki so drugačni, in da drugim povemo, da imajo tudi drugačni pravico do življenja v skupnosti, v družbi. Umestiti drugačnost v primarno kulturo je izziv za primarno kulturo, ki nam pove, kako smo humani in kako dojemamo prijatelja, soseda, znanca, kako sprejemamo človeka z berglo, s starostjo. Žal živimo v takšnem času, ko te vrednote niso več vrednote, ker smo jih poteptali. Osnovni cilj je kapital, čeprav je le sredstvo za družbo blaginje. In v družbo blaginje sodi tudi drugačnost“, je prepričan Lukač.