Dnevno v Pomurju tri živali končajo pod kolesi; V letu 2009 je v pomurski regiji (uradno) povoženih natanko 1.191 (leta 2008: 1.089; leta 2007: 1.099; leta 2006: 1.194; leta 2005 – 1.169; leta 2004 - 1.065; leta 2003 – 1.013; leta 2002 - 906) živali; Teh je še več, a nekateri vozniki povoženja niti ne prijavijo; Zavarovalnice za škodo, ki jo na vozilih povzročijo trki s prostoživečimi živali, letno izplačajo nad milijon evrov odškodnine… Murska Sobota – Čeprav se je splošna varnost na pomurskih prometnicah, posebej po odprtju avtoceste, bistveno izboljšala, saj je v letu 2009, v primerjavi s prejšnjim letnim povprečjem več kot 20, v prometnih nesrečah umrlo „samo“ šest ljudi, to še zdaleč ne pomeni, da na cestah skrajnjega severovzhoda države še vedno ne teče preveč krvi. Ko gre za človeške žrtve je leta 2009 na pomurskih cestah torej umrlo 6, (leto prej: 16, leta 2007: rekordnih 28; leta 2006 – 23...) udeležencev v prometu. Žal, čeprav smrt ljudi in živali še zdaleč ni za primerjati, ne moremo mimo dejstva, da je med pomurskimi povzročitelji prometnih nesreč nekako največ takšnih, ki peljejo prehitro ali pa so pregloboko pogledali v kozarec, in da se je Prekmurja in Prlekije oprijel tudi vzdevek »nesrečne dežele za divjad«. Skoraj ne mine dan, da v policijskih poročilih ne bi zapisali, da je bilo obravnavanih toliko in toliko povoženih divjadi (pogosto tudi nad deset v 24 urah op.p.). Namesti, da bi po odprtju pomurske avtoceste tudi tukaj prišlo do upada povoženja živali, se to žal ni zgodilo, še več divjad pogosto pogine tudi na „avtocesti“.
Pravzaprav je v regiji tudi največ tovrstnih trčenj, saj so v letu 2009 policisti zabeležili natanko 1.191 povoženj živali, kar je bistveno več kot leta 2008 (1.099), je pa nekje v okvirih zadnjih let, saj so leta 2007 zabeležili: 1.099, leta 2006: 1.194 in leta 2005: 1.169), kar je dejansko veliko preveč. Mimogrede leta 2004 je bilo 1.065, leta 2003 - 1.013, leta 2002 pa »le« 906 (edino pod tisoč) povoženih živali, in jasno, da se tudi tukaj iz leta v leto stanje poslabšuje. Žal je takšnih povoženih živali še bistveno več, kajti tukaj je samo podatek tovrstnih trčenj, ki so prijavljeni policiji. Nekateri vozniki tovrstnih »bližnjih srečanj« svojega jeklenega konjička in kakšne divje živali, sploh ne prijavijo, bodisi da na vozilu ni bilo večje škode, bodisi da je morebiti v tem času vozil »okajen« ali kaj podobnega, tako da bi ga prihod policije lahko stal še dražje, kot da sam popravi morebitno zvito pločevino.
Tudi tiskovni predstavnik Policijske uprave Murska Sobota Jožef Prša, ki s sodelavci pedantno vodi evidenco meni, da je število povoženih živali, predvsem divjadi še bistveno več, toda policisti zabeležijo predvsem tiste, ki povoženje prijavijo, in je potrebno urediti zapisnik za zavarovalnico. Po drugi strani pa se pogosto zgodi, da nekateri vozniki, namesto da bi prijavili povoženje divjadi, slednjo samo vržejo v prtljažnik in divjačinska »pečenka ali golaž« je že na mizi. Sicer pa, po mnenju pomurskih policistov je največ povoženj divjadi v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah ter tudi ponoči, ko živali najpogosteje prečkajo ceste. Zato policisti pogosto opozarjajo voznike osebnih in drugih vozil, da bi bili nekoliko bolj previdni in tudi uvidevni do nemočnih živali, ki se na svojo nesrečo ne spoznajo na prometne predpise. Največ povožene divjadi v pomurski regiji odpade na srnjad, sledijo pa zajci, lisice, jazbeci, vidre, fazani, kune in še nekatere prostoživeče živali, vsakodnevno pa so tako povprečno dnevno povožene več kot tri živali prostoživeče živali na dan. Največ v mesecih aprilu, maju, juniju in juliju, kar je povezano s kotitvijo in dodatnimi smrti mladičev brez mater, ter v oktobru. Kakorkoli že, vsekakor bi bila še bolj žalostna statistika, če bi povoženim divjadim prišteli še desetine in stotine povoženih mačk, psov, ježkov, žab, takšnih in drugačnih ptičev...
Kakorkoli že, »bližnja srečanja« vozil in divjadi in sploh živili, močno občutijo tudi na zavarovalnicah. Po eni strani najmanj vsak drugi lastnik vozila ima poleg ostalih, sklenjeno tudi zavarovanje, ki krije škodo nastalo pri trčenju z živalmi. Samo v Pomurju zavarovalnice na račun škode na vozilih, ki je povzročena zaradi trčenja s prostoživečo živaljo, letno izplačajo nad milijon evrov, in kot poudarjajo na največji zavarovalnici v regiji, območni enoti Zavarovalnice Triglav, ki ima daleč najvišji delež zavarovanih vozil v Pomurju, je to eden višjih izplačil. Torej tovrstna trčenja in povoženja pomenijo tudi veliko ekonomsko izgubo (škode na vozilih, izguba divjačine in trofej, stroški zdravljenja in socialnega varstva poškodovanih oseb) ter negativno vplivajo na dinamiko živalskih populacij, saj je tako prisotna povečana smrtnost živali. Po drugi strani pa trki vozil z večjimi vrstami divjadi, kot so parkljarji (zlasti srnjad), predstavljajo tudi pomembno tveganje za varnost udeležencev v cestnem prometu.
V Sloveniji je sicer letno registrirano povoženih (dejansko število je še bistveno večje) med 4.000 in 5.000 osebkov srnjadi, poleg njih pa še približno 100 osebkov jelenjadi ter po nekaj deset damjakov, gamsov, muflonov in divjih prašičev. Kot rečeno pa med najbolj problematična območja Slovenije spada Prekmurje, kjer je v 24 lovskih družinah in dveh gojitvenih loviščih letno povoženih več sto osebkov srnjadi. Večino omenjenih povoženih živali, ki navadno poginejo prevzamejo lovci, so pa k sreči in na zadovoljstvo aktivistov v društvih za varovanje živali, tudi vozniki, ki poškodovano žival hitro odpeljejo do najbližjega veterinarja. In tukaj imajo še posebne izkušnje pri Veterinarskem inženiringu Nabregoj v Moravskih Toplicah, kjer so v minulih letih pomagali velikemu številu živali, ki so se na koncu spet vrnile v naravo.