VIŠJI SODNIKI SO GA POSLALI ZA ZAPAHE

Pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani je pogojno kazen za Antona Simoniška zaradi umora sosedovega zlatega prinašalca, spremenil v brezpogojno...
Ljubljana – Senat višjih sodnikov na Višjem sodišču v Ljubljani je pred dnevi odločal tudi o pritožbi okrožnega državnega tožilca Roberta Renierja, ki ni bil zadovoljen, da je okrajno sodišče v Krškem, pred slabim letom dni, 46 - letnega Antona Simoniška iz Dolenjega Leskovca pri Brestanici, obsodilo le na pogojno kazen. Sodili so mu namreč, ker se je kruto znesel nad sosedovim zlatim prinašalcem. Privezal ga je na vlečno kljuko svojega avta, ga vlekel slab kilometer daleč, nato pa mrtvega odvrgel v grmovje. Smrt psa, predvsem pa način na kateri je domnevni ljubitelj živali, ki je menda tudi predsednik Združenja rejcev konj pasme Posavc, mučil in umoril živo bitje, je odmevala po vsej državi. Višje sodišče v Ljubljani se sicer ni opiralo na javnost, je pa pogojno kazen spremenilo v zapor, kar je razveselilo prave ljubitelje živali. Slednji so namreč prepričani, da samo tovrstna sodna praksa lahko spremeni miselnost nekaterih, češ da „gre samo za žival“.
Tako bo moral Simonišek tri mesece zapora »odslužiti« zaradi surovega ravnanja z živaljo, ki je kruto poginila pred očmi ljudi, kateri so bili ravno takrat na praznovanju pred brestaniškem lovskim domom, kjer se je obdolženi ustavil in spraševal, če je tam kak lovec, da bi žival ustrelil. Zgodba bi mogoče ostala prikrita javnosti, če ne bi takrat v lovskem domu uslužbenci krške jedrske elektrarne praznovali jubilej sodelavca. Med njimi je bil tudi Krčan Dejan Žajber. Videl je, kako je pes z okrvavljenimi tačkami poskušal teči za vozilom in kako se je zgrudil, voznik pa ga je vlekel naprej. Pozneje je Žajber opazil isti avto, kako se vrača brez psa. Dogodek ga je tako presunil, da je zapustil zabavo in o tem obvestil policijo.
Na sojenju junija 2011, ki ga je spremljal protest ljubiteljev psov in članov društev proti mučenju živali iz vse Slovenije, je Simonišek spremenil zagovor iz preiskave in povedal, da je sosedov pes na njihovem dvorišču napadel hčerko in jo je branil. Trdil je, da psa ni kruto mučil, saj ga je domnevno že na domačem dvorišču do smrti pobil s kolom in nato odvlekel v grmovje. Sodišče mu ni verjelo, saj so priče povedale, kako je pes tekel za avtom, na katerega je bil privezan. Okrajna sodnica Marija Breznik je nato Simonišku izrekla petmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let in ni upoštevala predlog okrožnega državnega tožilca Roberta Reniera, ki je predlagal štirimesečno zaporno kazen. Toda, drugostopenjsko sodišče je v celoti sledilo pritožbi tožilca Renierja, ki je že na prvostopenjskem sojenju dejal, da bi zgolj pogojna kazen za takšno dejanje med ljudmi poslala napačno sporočilo. Okrutno dejanje je bilo namreč storjeno na očeh javnosti, obdolženi pa ni za sabo vlekel kante za smeti, temveč živo bitje, posamični primeri mučenja živali pa kažejo, da se naša družba spreminja v odnosu do živali. Seveda je Višje sodišče sledilo mnenju tožilca tako glede ocene teže in zavrženosti ravnanja obdolženca, glede njegovih nagibov, ki so ga vodili in nekritičnosti do dejanja. Predvsem pa je sledilo tehtnim zaključkom tožilca, ko je pritrdilo, da mora v naši družbi zakonodajalcu slediti tudi sodna praksa in tudi na tak način povedati, da je vsakršno mučenje živali, še posebej pa iz takšnih zavržnih motivov, nesprejemljivo in do nečesa takega družba in posameznik ne smeta imeti nobene tolerance.
In sedaj, ko je višje sodišče po pritožbi Simoniška obsodilo na trimesečno brezpogojno zaporno kazen, je tožilec Renier zadovoljen. Po njegovem se je odnos družbe do živali spremenil: „Če takšno ravnanje ne zasluži zaporne kazni, katero ga potem zasluži? Dejanje je bilo storjeno okrutno, na očeh javnosti, popolnoma hladnokrvno, Simonišek pa ni pokazal nobenega obžalovanja“, je dejal tožilec, in pri tem citiral indijskega politika Mahatmo Gandhija, ki je rekel, da o veličini naroda in njegovi moralni zavesti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali. „Govorimo o trpljenju in pokončanju živega bitja in vsakršna drugačna kazen kot zaporna bi takšnim krutim storilcem poslala napačno sporočilo“, je ponovil Renier.
Za mnoge ljubitelje živali je „Anton Simonišek navadni morilec, ki bi podobno kot nedolžnemu psu storil tudi človeku“, kot so med protesti pred krškim sodiščem, pisali na transparentih. In očitno so podobno začeli razmišljati tudi sodniki, kar samo daje upati, da bodo morebitni prihodnji morilci živali, pred svojim početjem dobro premislili... Simonišku pa je v tolažbo vsaj to, da ne bo moral daleč za zapahe, saj je Dob relativno blizu Brestanici. Ob tem je po sojenju v Kršekm, med drugim dejal: „Raje bi šel na Dob, saj je najhujša kazen, da so me mediji obsodili“. Sedaj se mu je želja izpolnila!