Veržej - „Živega kužka obesili na drevo“, „Pokopani živi pasji mladiči“; „Polna vrečka mrtvih muc v jezeru“, „Za zabavo streljal v mačje in pasje oči“... Ob vseh teh in žal še nešteto veliko podobnih časopisnih naslovov, se pravi ljubitelji živali velikokrat upravičeno sprašujejo ali nismo ljudje pogosto večje "živali" kot prave živali. In zadnji primer (žal pa to še zdaleč ni redek dogodek) iz Pomurja, z mostu na reki Muri, ki med Veržejem in Dokležovjem, povezuje Prlekijo in Prekmurje, potrjuje da posamezniki nimajo srca. Dejstvo je namreč, da si trezen in normalen človek ne more predstavljati kaj so vse posamezniki zmožni storiti ubogim živalim. In čeprav so vajeni vsega, ko gre za trpinčenje in zanemarjanje živali, so članice in člani Društva za zaščito živali Pomurja (DZŽP), ob dogodku, ki se pripetil sredi tega tedna, dejansko zgroženi ostali brez besed. V svojem ogorčenem razmišljanju pa so celo nekateri pripravljeni tudi na maščevanje nevestni storilki, katero so poleg očividcev, že odkrili tudi policisti. Zgodbo je sicer „zakuhal“ naključni mimoidoči, ki je bil priča skrajnje nehumanega početja mlajše ženske iz Lendave, ki začasno menda živi v okolici Ormoža. Poklical je namreč policiste in predsednico DZŽP Bredo Habjanič, ki je nemudoma „alarmirala“ vse članstvo v društvu ter tudi druge ljubitelje živali. „Vse člane društva obveščam, da sem pred pol ure prejela anonimni klic. Oseba je sporočila, da je neka ženska, menda iz Lendave, na veržejskem mostu v Muro vrgla psa (sive barve z daljšo dlako). Oseba, ki je to videla (iz avta ko se je peljala mimo), je dejala, da je menda ženska vlekla psa za povodec do mosta in pes ni hotel hoditi. Zato ga je dvignila in nesla. Potem se je očividec obrnil z avtomobilom in peljal nazaj, ker mu je bilo sumljivo in videl, da psa več ni in da ima ženska polno dlak na obleki. Ustavil se je in jo seveda vprašal, zakaj je to storila pa je dejala, da ima doma pet psov in še druge grozne podrobnosti, kaj pri njih delajo z mladiči…, saj je samo pes!!! Očividec je takoj poklical policijo, ki je prišla na kraj dogodka...“, je med drugim zapisala Habjaničeva, ki je vse to poslala na številne elektronske naslove, hkrati pa je po kontaktu z vodstvom svojega društva, z željo, da se podobne reči ne bi dogajale, zadevo javno obsodila ter od ustreznih organov, predvsem od policije in pristojnih organov terjala takojšnje ukrepanje in drasično, predvsem pa vzgojno kaznovanje storilke, saj žal ona še zdaleč ni edina, ki počne takšne grozote. Nekoliko pozneje pa je na vse elektronske naslove romala nekoliko bolj spodbudna novica. Najprej, da je vodstvo policije naročilo obmejni policiji v Lendavi, da naj spremljajo tok reke Mure, če slučajno odkrijejo mrtvega kužka. Številni člani društva in drugi ljubitelji živali pa so nemudoma začeli „iskalno“ akcijo po obrežju reke Mure. Med njimi je naključno bil tudi ribič Franjo Kapun, ki je med namakanjem trnka v Muri, opazil premočenega kužka, kako je izplaval iz reke. „Tako se je zgodilo tisto, kar smo si želeli in v kar smo upali. Kuža se je le rešil groznega trpljenja in potem smrti. Omenjeni ribič, ki ga je potem želel odpeljati domov, šel po povodec, a je kuža v tem času odšel v neznano. Sedaj ga ljudje iščejo, ker moram reči, da smo tu v Prekmurju napravili pravi halo, in se ljudje pozitivno odzivajo. Sedaj ga moramo samo še najti, ker se je našel že tudi posvojitelj zanj. Upajmo, da bo žalostna zgodba srečno končana“, nam je še sporočila Breda Hajanič, ki upa in verjame, da tukaj mora biti pravici zadoščeno, izrazila pa je tudi zadovoljstvo, da je policija le začela temeljito preiskavo, saj naj bi jo slednji najprej zavrnili. Mi smo z obema „vpletenima“, torej prijaviteljem (S.K.) in ribičem (F.K.), ki je videl, da se je kužek rešil, še enkrat šli na kraj dogodka. Želela sta ostati anonimna, na sodišču pa sta pripravljena pričati. Prijavitelja, ki nam je pokazal mesto na mostu s katerega naj bi ženska odvrgla kužka v reko, je še posebej zabolelo, ko je videl kaj so vse zmožni ljudje. Dodatno ga je prizadelo, ko se tudi policistu ni zdelo normalno, da bi zadevo temeljiteje obravnaval. „Dejal je, da gre samo za psa, in da slednji zna plavati ter se bo rešil“, je žalostno razlagal S.K., čigava žena je bila zraven v avtomobilu in je menda prepoznala žensko (M.L.), ki je storila omenjeni gnusni zločin. Njegov znanec in ribiški kolega F.K. pa nam je pokazal, kje je kužek izplaval iz vode, ter ga je nekoliko prestrašil. Želel ga je prijeti in zadržati, toda dokler se je hitro odpeljal domov po povodec, kužka, ki bi ga kot pravi gotovo zadržal zase, ni bilo več. Zadevo smo preverili tudi na Policijski upravi Murska Sobota, kjer nam je tiskovni predstavnik Jožef Prša zatrdili, da je „OKC PU Murska Sobota, dne 24.4.2007, ob 10.41 uri sprejel prijavo, v kateri je prijavitelj sporočil, da je opazil neznano žensko, ki je z mostu čez reko Muro v Veržeju v reko vrgla manjšega psa. Takoj po prijavi je na kraj bila napoten policijska patrulja. Ker je preiskava v zvezi s tem dogodkom še vedno v delu, bomo podrobnosti o samem dogodku in o ukrepih policije sporočili, ko bodo znana vsa dejstva in okoliščine tega dogodka“. Torej, sam kužek je tako bil obsojen na grozno trpljenje in najverjetneje tudi smrt, in za takšen kruti zločina nad živaljo, če policisti uspejo pridobiti ustrezne dokaze, čaka lastnico veliko skrajnje premila kazen, in sicer ji je po 342. členu Kazenskega zakonika RS zagrožena denarna kazen ali pa zaporna kazen do treh mesecev. Če je že morala, potem bi se lahko svojega kužka znebila na kakšen bolj human način, saj se nenehno potrjuje, da za vsakega zavrženega psa najdejo ustrezen dom. Lahko bi ga predala aktivistom društva ali pa kakšni veterinarski organizaciji, kjer imajo vsaj začasna zavetišča. V Pomurju sicer nimajo azila, a kljub temu bi se našla boljša rešitev tudi za omenjenega kužka. Po obisku kraja žalostnega dogodka, smo razmišljali, da bi obiskali tudi nevestno storilko, a je le boljše, da jo ne bi izpostavljali velikemu šikaniranju in morebiti še čemu hujšemu. Ona sama pa naj se „grize“ in razmišlja ali je ravnala pravilno, ter ali bo tudi „,čeprav gre samo za psa“ morala za zapahe, kamor ji je po prepričanju mnogih dejanskih ljubiteljev živali, tudi mesto! V veri in upanju, da bodo odkrili nesrečnega kužka, ki je vržen z visokega mostu v reko, člani DZŽP so prepričani, da se bo zanj našel novi dom. Verjamejo tudi, da bo Pomurje kmalu končno dobilo kakšno pasje (mačje) zavetišče (azil), ki bi bil vsaj začasni dom mnogim kosmatincem, ki so tako ali drugače prepuščeni mesnim cestam ali vaškim potkam. Kruta usoda je ubogim živalim odvzela skorajda vse, ostalo jim je samo še upanje, da bodo nekoč tudi oni čutili nežno človeško roko, ki boža njihov kožušček, in da jim ne bo potrebno nenehno iskati kakšno kost, ter v tej iskalni vnemi, napasti kakšno drugo prosto živečo ali domačo žival... V SVETEM PISMU PIŠE... Zanimivo zgodbo o prijateljstvu med živalmi, ki so lahko poučne predvsem za ljudi, ki se odločijo za takšno ali drugačno trpinčenje katerikoli živih bitij, nam je predstavil Vlado Bogun, varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice. Gre za dogodek, ko se je v neko prodajalno na Kitajskem naselila miš. Da bi jo odstranili so v trgovino naselili mačko, ta pa je bila breja in je podvrgla pet mladičev. Po nekaj dnevih je bilo ugotovljeno, da se z mladiči v škatli igra tudi miš. Zaposleni so želeli miško izgnati iz trgovine, vendar je muca takoj stekla za njo in jo vrnila k svojim mladičem. Muca je postala do miške zelo zaščitniška in se vznemiri, če ji kdo pride preblizu. Slika mačje družine z miško veliko pove. Na nek način se izpolnjujejo besede preroka Izaije, ki je že pred davnimi napovedal, da bodo živali živele med seboj v miru. V Bibliji tako beremo njegove besede: Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo jedel slamo kakor govedo in kača bo imela prah za svoj kruh... Primerov, kakršen je opisani iz Kitajske, je vedno več. Vedno bolj prihaja na dan tista prava bit živali: nesebičnost, pomoč šibkejšim od sebe, ki je še vedno zapisana na dnu duše živali in je človek ne more izbrisati. Mačka, ki skrbi za miš in jo ščiti, je fascinanten znanilec novega časa, o bo prenehala teči kri živali. Upam tudi, da ne samo živali, temveč tudi ljudi“. Hkrati Bogun dodaja, da bi se iz „kitajskega primera“, lahko mnogo naučili tudi politiki, predvsem tisti „smrtno skregani“, kot naj bi bila „smrtno skregana“ miš in mačka. Vse probleme oziroma nasprotja se da rešiti na miren način. Tam, kjer je volja, je tudi pot... ŽIVAL NI PLIŠASTA IGRAČA... Predvsem kužki brez rodovnika so pogosto neupravičeno zaničevani. „Pa kaj, če niso vredni toliko kot pasemski psi. Ali imajo ljudje zato pravico z njimi grdo ravnati, jih pretepati ali celo ob rojstvu kruto ubiti? Seveda ne! In na svetu je na milijone ljudi, ki svojega mešanka ne bi zamenjali niti za deset rodovniških psov. Kako prijazni in pridni so psički, ki pogosto še imena nimajo, lahko povedo samo tisti, ki zanje skrbijo. Ponavadi smo to posamezniki, ki ljubimo živali, in ki nam ni vseeno za nobeno živo bitje. O njih imamo samo lepa mnenja in dejansko ne verjamem, da ne bomo našli nekoga, ki se bi jim usmilil, in jim nudil gostoljubnost. Azilska dejavnost je usmerjena v oddajanje kosmatincev v prave roke, iskanje dobrih in prijaznih lastnikov ter skrb za boljše življenje njihovih varovancev v prihodnosti. Azili namreč ne podpirajo neodgovorne lastnike, ki svoje pse zaradi lenobe ali naveličanosti pripeljejo pred azil in prepustijo tujim ljudem... Za psička, ki nima pred sabo nič drugega, kot še negotovo životarjenje ob robu groba. To je neprijetne stvarnost in zato lahko samo čaka. Čaka, na kaj? Na to, da se bo življenje vedno znova spreminjalo v čakanje... Kakor človek tudi žival potrebuje zaveznike in pomočnike, ko se mu v prah sesuje celi svet. Najhujša je ignoranta, odtujenost, umik in izogibanje okolja. Torej, veliko živali še vedno čaka na ljubeče nove lastnike..., mi pa si želimo, da bi se njihova resnična in žalostna zgodba, srečno končala“, pravi Sandra Horvat iz DZŽP. Veterinar Miloš Prostran – Mišo, dr. vet. med. s soboške Veterianrie, nam pove, kako živali niso plišaste igrače in jih je potrebno obravnavati nadvse odgovorno. Strinja se tudi, da je obvezno cepljenje proti steklini (32.55 €) dokaj visok izdatek, toda steklina je neozdravljiva bolezen in cepljenje je nujno. „Žal se odvrženja psov ne dogajajo samo pred cepljenjem, čeprav je tokrat teh več, temveč skozi celo leto. Zato moramo biti na jasnem, da je imeti psa obveza ne pa hec“, dodaja naš sogovornik. Glede čedalje večjega odločanja lastnikov ali „kvasi“ ljubiteljev, da se na skrajnje nehuman način znebijo svojega kužka, pa je zanimiva pobuda še ene izmed priznanih ljubiteljic živali – znane prekmurske veterinarke Smilje Nabergoj, dr.vet.med. Sama nikakor ne more razumeti nikogar, ki se odloči, da bi se na takšen ali drugačen način rešil svojega hišnega prijatelja. Meni pa, da bi se morala poostriti zakonodaja (tudi kazenska) na tem področju. Po eni strani bi mogoče podražili evtanazijo, ki bi bila dražja kot obvezno cepljenje in bi se mogoče zadeva vsaj nekoliko spremenila. Morebiti bi se žival takrat usmilila vsakemu lastniku, če pa bi se takrat odločil za zavrženje ali kakšno drugo trpinčenje živali, bi ga po mnenju Nabergojeve, morali „močno udariti po denarnici ali celo poslati za zapahe“...