Dušan Gorast Miška: Nove zgodbe
- 04.07.2019
Goriški umetnik se predstavlja v Gornji Radgoni.
Vse do 2. julija je bila v galeriji Kulturnega doma Gornja Radgona na ogled zanimiva fotografska razstava uglednega fotografskega mojstra iz Nove Gorice, Dušana Gorasta Miška, člana FK Nova Gorica. Razstava, ki jo je pripravil domači Fotoklub Proportio divina nosi enostaven naslov: Nove zgodbe, razstavljene fotografije pa potrjujejo, da gre za pionirja barvne fotografije na območju nekdanje skupne države SFRJ. Edino kar je velika škode je dejstvo, da se je odprtja nadvse zanimive in predvsem kakovostne razstave udeležila le peščica ljubiteljev te umetnosti. A še je čas, da si jo ogledajo tudi drugi, ki jih zanima kakovostna fotografije, kot jo ostvarja umetnik z zahodnega konca Slovenije, ki se tokrat, maju 2015 s „Plesnimi doživetji“, v Gornji Radgoni predstavlja že drugič. Ob odprtju tokratne razstave je prisotne pozdravila direktorica Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, Tatjana Karba Kotnik, predsednik Fotokluba Proportio divina, Ivo Borko, pa je predatvil avtorja in „Nove zgodbe“.
Ponovil je Borko mišljenje Rogerja Ballena, ameriškega fotografa, živečega v Južni Afriki, ki je v nedavnem intervju za Delo, na vprašanje Patricije Maličev: »kaj je potem sodobna fotografija?« odgovoril: »Ne vem več, če sem odkrit. Tudi kaj je dobra oziroma slaba fotografija, ne vem več. To, kar vidim in gledam, me v nobenem oziru ne vznemirja. Milijarde podob, fotografij in razstav in kuriranih razstav… Rekel bom samo, da velja v fotografiji danes velika zmeda.« Borko z omenjeno izjavo soglaša, a kot pravi sam na zmedo gleda iz dveh zornih kotov. „Raznolikost fotografskih pristopov ocenjujem kot vir ustvarjalnega navdiha, za odpravo zmede v vrednotenju posameznih fotografskih del pa trenutno ne vidim rešitve. Fotografi se lahko tolažimo, da podobno zmedo zaznavamo tudi na drugih področjih človeškega udejstvovanja. Tokratno razstavo v Gornji Radgoni sestavljajo fotografije iz štirih ciklov. Pri pripravi razstave sem se trudil za izvirni fotografski pristop pri obdelavi tematike ter barvitost in estetiko v podajanju. Prav zadnji dve sta po mojem mnenju tisti, ki utemeljujeta uporabo barvne fotografije kot sodobnega izraznega sredstva. V mlajših letih bi se odločil za postavitev štirih tematsko samostojnih razstav. Sedaj pa menim, da hitrejši utrip okolja in spremenjeno obnašanje publike zahtevajo bolj dinamične postavitve. Vsaka stena razstavišča gledalcu ponuja novo zgodbo“, pravi Borko.
Po avtorjevem mnenju prvo temo »Sanjam valove« sestavljajo fotografije preoblikovane krajine. Pri fotografiranju krajine se fotografi vedno trudijo, da jo zajamejo v romantični, skoraj pravljični izvedbi. „Sam sem šel še dlje. Krajino poizkušam prikazati v valovanju. Želeni učinek sem dosegel tako, da sem za poseg primerne posnetke pokrajine naknadno obdelal v digitalni temnici. V ciklu »Ženski portreti« poizkušam portretirane ženske narediti še bolj Ženske. Delno je to posledica, da dolgi lasje niso samo ženska značilnost, delno pa, da se v oblačenju in tudi v obnašanju brišejo razlike med spoloma. V primeru, da se bi predlog novega portretiranja žensk uveljavil, bi imel tudi ugodne ekološke učinke. Tehnično gre za kombinacijo črno belega in barvnega posnetka. Tretji skupek fotografij »Karneval« je nastal ob obisku Beneškega karnevala. Karneval obiskujem že skoraj od njegove ponovne obuditve leta 1979. Prava fotografska Meka pa je postal po letu 2000. Predstavlja alternativni pristop Kurentovanju, ki ga vsi poznate. Tudi ti posnetki so naknadno obdelani. Običajno gre za spojitev dveh različnih posnetkov V četrti skupini fotografij »Ples« nadaljujem cikel začet leta 2014. Razstavo na to temo sem predstavil v Radgoni maja 2015. Tematika se širi. Tehnika ostaja ista. Pri snemanju uporabljam daljše čase. Tako dobljene posnetke nato še grafično obdelam“, razmišlja Dušan Gorast Miška.
Sam se je sicer začel resneje ukvarjati s fotografijo leta 1974. Afiniteta do barv je bila glavni razlog, da se je v nasprotju s tedanjo črno belo prakso, odločil preizkusiti izključno v barvni fotografiji. S svojo aktivnostjo je pomembno prispeval k uveljavitvi novogoriške šole barvne fotografije. Njegov moto je, da mora fotograf za dober posnetek izkoristiti tudi barvno kompozicijo. Prav barvitost posnetkov je bila izrazita značilnost fotografov novogoriške šole barvne fotografije. Dušan Miška je leta 1984 prvi v Jugoslaviji izpolnil kriterije za naziv KM FZJ z predložitvijo kolekcije barvnih diapozitivov. Priznanje je bilo tudi formalna potrditev njegove pionirske vloge pri uveljavljanju barvne fotografije na teritoriju bivše Jugoslavije. Naslednje leto je v takrat prestižni Galeriji Meblo v Novi Gorici postavil razstavo barvnih fotografij na temo beneškega karnevala. Z njo je slovenski javnosti kot prvi predstavil to, za fotografe zanimivo, prireditev. FZS mu je, po oživitvi delovanja, leta 1993 za razstavljalne dosežke podelila naziv Mojster fotografije. Za uspehe na mednarodnih razstavah je prejel priznanji Mednarodne zveze za fotografsko umetnost Artist FIAP (leta 1996) in Excelence FIAP (2000). Leta 2002 je z razstavo Toskana, postavljeno v Mercator centru v Novi Gorici, Dobrovem, Divači in KUD France Prešeren v Ljubljani, spodbudil zanimanje za lepote toskanske pokrajine. Da ne bi veljal samo za pokrajinskega fotografa in fotografa detajlov se je istega leta z razstavo aktov predstavil tudi v Galeriji STOLP V Mariboru. Sledile so še razstave mnoge razstave, kakšnih 40 samostojnih je bilo.
Na tekmovalnih razstavah v okviru fotografske zveze praviloma ne sodeluje. Približno enkrat na leto postavi samostojno razstavo. Njena tematika je praviloma izvirna, posnetki pa barviti. V zadnjem obdobju precej eksperimentira. Sodobna digitalna tehnika omogoča mnogo širši razpon fotografskega izražanja kot je to dovoljevala klasična fotografija na filmu. „Dušanova teorija je, da z njeno pomočjo lahko vsak izmed nas najde svoj izvirni način fotografskega izražanja. Mnoge sedanje trende v slovenski fotografiji ocenjuje kot ponavljanje starih že preživelih šablon. Zagovarja več eksperimentiranja in drznosti v izražanju. Fotografija je tako dokumentarna kot tudi ekspresivna dejavnost. Prav zaradi tega bi morala svoje vzore v večji meri iskati tudi v slikarstvu“, je Miška ocenil Ivo Borko.
Ponovil je Borko mišljenje Rogerja Ballena, ameriškega fotografa, živečega v Južni Afriki, ki je v nedavnem intervju za Delo, na vprašanje Patricije Maličev: »kaj je potem sodobna fotografija?« odgovoril: »Ne vem več, če sem odkrit. Tudi kaj je dobra oziroma slaba fotografija, ne vem več. To, kar vidim in gledam, me v nobenem oziru ne vznemirja. Milijarde podob, fotografij in razstav in kuriranih razstav… Rekel bom samo, da velja v fotografiji danes velika zmeda.« Borko z omenjeno izjavo soglaša, a kot pravi sam na zmedo gleda iz dveh zornih kotov. „Raznolikost fotografskih pristopov ocenjujem kot vir ustvarjalnega navdiha, za odpravo zmede v vrednotenju posameznih fotografskih del pa trenutno ne vidim rešitve. Fotografi se lahko tolažimo, da podobno zmedo zaznavamo tudi na drugih področjih človeškega udejstvovanja. Tokratno razstavo v Gornji Radgoni sestavljajo fotografije iz štirih ciklov. Pri pripravi razstave sem se trudil za izvirni fotografski pristop pri obdelavi tematike ter barvitost in estetiko v podajanju. Prav zadnji dve sta po mojem mnenju tisti, ki utemeljujeta uporabo barvne fotografije kot sodobnega izraznega sredstva. V mlajših letih bi se odločil za postavitev štirih tematsko samostojnih razstav. Sedaj pa menim, da hitrejši utrip okolja in spremenjeno obnašanje publike zahtevajo bolj dinamične postavitve. Vsaka stena razstavišča gledalcu ponuja novo zgodbo“, pravi Borko.
Po avtorjevem mnenju prvo temo »Sanjam valove« sestavljajo fotografije preoblikovane krajine. Pri fotografiranju krajine se fotografi vedno trudijo, da jo zajamejo v romantični, skoraj pravljični izvedbi. „Sam sem šel še dlje. Krajino poizkušam prikazati v valovanju. Želeni učinek sem dosegel tako, da sem za poseg primerne posnetke pokrajine naknadno obdelal v digitalni temnici. V ciklu »Ženski portreti« poizkušam portretirane ženske narediti še bolj Ženske. Delno je to posledica, da dolgi lasje niso samo ženska značilnost, delno pa, da se v oblačenju in tudi v obnašanju brišejo razlike med spoloma. V primeru, da se bi predlog novega portretiranja žensk uveljavil, bi imel tudi ugodne ekološke učinke. Tehnično gre za kombinacijo črno belega in barvnega posnetka. Tretji skupek fotografij »Karneval« je nastal ob obisku Beneškega karnevala. Karneval obiskujem že skoraj od njegove ponovne obuditve leta 1979. Prava fotografska Meka pa je postal po letu 2000. Predstavlja alternativni pristop Kurentovanju, ki ga vsi poznate. Tudi ti posnetki so naknadno obdelani. Običajno gre za spojitev dveh različnih posnetkov V četrti skupini fotografij »Ples« nadaljujem cikel začet leta 2014. Razstavo na to temo sem predstavil v Radgoni maja 2015. Tematika se širi. Tehnika ostaja ista. Pri snemanju uporabljam daljše čase. Tako dobljene posnetke nato še grafično obdelam“, razmišlja Dušan Gorast Miška.
Sam se je sicer začel resneje ukvarjati s fotografijo leta 1974. Afiniteta do barv je bila glavni razlog, da se je v nasprotju s tedanjo črno belo prakso, odločil preizkusiti izključno v barvni fotografiji. S svojo aktivnostjo je pomembno prispeval k uveljavitvi novogoriške šole barvne fotografije. Njegov moto je, da mora fotograf za dober posnetek izkoristiti tudi barvno kompozicijo. Prav barvitost posnetkov je bila izrazita značilnost fotografov novogoriške šole barvne fotografije. Dušan Miška je leta 1984 prvi v Jugoslaviji izpolnil kriterije za naziv KM FZJ z predložitvijo kolekcije barvnih diapozitivov. Priznanje je bilo tudi formalna potrditev njegove pionirske vloge pri uveljavljanju barvne fotografije na teritoriju bivše Jugoslavije. Naslednje leto je v takrat prestižni Galeriji Meblo v Novi Gorici postavil razstavo barvnih fotografij na temo beneškega karnevala. Z njo je slovenski javnosti kot prvi predstavil to, za fotografe zanimivo, prireditev. FZS mu je, po oživitvi delovanja, leta 1993 za razstavljalne dosežke podelila naziv Mojster fotografije. Za uspehe na mednarodnih razstavah je prejel priznanji Mednarodne zveze za fotografsko umetnost Artist FIAP (leta 1996) in Excelence FIAP (2000). Leta 2002 je z razstavo Toskana, postavljeno v Mercator centru v Novi Gorici, Dobrovem, Divači in KUD France Prešeren v Ljubljani, spodbudil zanimanje za lepote toskanske pokrajine. Da ne bi veljal samo za pokrajinskega fotografa in fotografa detajlov se je istega leta z razstavo aktov predstavil tudi v Galeriji STOLP V Mariboru. Sledile so še razstave mnoge razstave, kakšnih 40 samostojnih je bilo.
Na tekmovalnih razstavah v okviru fotografske zveze praviloma ne sodeluje. Približno enkrat na leto postavi samostojno razstavo. Njena tematika je praviloma izvirna, posnetki pa barviti. V zadnjem obdobju precej eksperimentira. Sodobna digitalna tehnika omogoča mnogo širši razpon fotografskega izražanja kot je to dovoljevala klasična fotografija na filmu. „Dušanova teorija je, da z njeno pomočjo lahko vsak izmed nas najde svoj izvirni način fotografskega izražanja. Mnoge sedanje trende v slovenski fotografiji ocenjuje kot ponavljanje starih že preživelih šablon. Zagovarja več eksperimentiranja in drznosti v izražanju. Fotografija je tako dokumentarna kot tudi ekspresivna dejavnost. Prav zaradi tega bi morala svoje vzore v večji meri iskati tudi v slikarstvu“, je Miška ocenil Ivo Borko.
Zadnje novice
