Narava nas varuje, osrečuje in bogati

Množice obiskovalcev na odprtju spominske razstave Pavle Krajnc.
Na desetine ljubiteljev likovne umetnosti se je zbralo ob in v Spominski hiši Šaruga v Meleh pri Gornji Radgoni, kjer so odprli čudovito spominsko razstavo slikarskih del pred nedavnim preminule domače likovnice Pavle Krajnc. Številni prijatelji, znanci in spoštovalci Pavle, njenih umetnin, in njenih najbližjih so se zbrali, da bi se istočasno z ogledom čudovite razstave, še enkrat poklonili spominu na vsestransko aktivno Radgončanko, sicer doma iz okolice Male Nedelje v Prlekiji, ki je delovala v mnogih društvih in na mnogih področjih, zlati med upokojenci in še posebej likovniki, kjer se je ukvarjala predvsem s slikanjem narave, ki nas po njenem prepričanju varuje, osrečuje in bogati. Ustvarjala je na različnih območjih Slovenije, od Prekmurja in Štajerske, do svoje rojstne Gorenjske in Primorske.

Tokrat je o pokojni avtorici spregovorila še ena vsestranska kulturnica in zlasti likovna ustvarjalka, upokojena učiteljica likovnega pouka Milena Marija Reščič, članica Likovnega društva Gornja Radgona. „Hvaležni smo družini Krajnc, da nam je zaupala dela in s tem pokazala spoštovanje do slikarske dediščine, ki jo je zapustila Pavla. Njen opus ovsega slikarska dela v olju na platnu, akvarele in tudi akril na platnu. V delih, ki jih občudujemo danes, so ujete lepote naše dežele, sprejete in podarjene nam občudovalcem z veliko občutljivostjo do naravne, ki nas varuje in bogati. Pavline naslikane vode, polja, gozdovi, sonce, pršijo svetlobo v čas, ki nas prehiteva. Vse je svetloba in sončna pokrajina bivanja. Naše dojemanje sveta je pogojeno z rastjo vsega okrog nas in na tej družinski stopnji se začenja širina sprejemanja lepega in dobrega“, je med drugim dejala Reščičeva. V imenu LD Gornja Radgona je spregovorila Terezija Šegula, v imenu DU Gornja Radgona pa je prisotne pozdravila Marija Šedivy. Za čudovite glasbene vložke pa je poskrbela odlična violinistka Mirjam Mah. Vsem skupaj, govorcem, glasbenici, obiskovalcem, ki so občudovali žarenje Pavlinih del, in tudi družini Šaruga, pa je zahvalil mož pokojne Pavle, Milko.

Človek mora imeti v vsakem življenjskem obdobju cilje in ideale, pa čeprav se zdijo tako nedosegljivi, kot zvezde, mora se orientirati po njih in strmeti k temu, da jih doseže! To je bil moto Pavle Krajnc, umetnice katera je z dušo in srcem bila pri likovnem ustvarjanju. Pavla je bila slikarka, ki sodi v veteranske vrste likovnikov, ki si jih je zadala šele v svojem tretjem življenjskem obdobju. Narava v vseh njenih barvah in lepotah je tista, ki jo tudi kot likovnico nagovarja. Največkrat je upodabljala v svojih slikah realistično krajino. Zato so Pavline slike toliko bolj cenili, pa tudi zato, ker so tople in nam božajo dušo... predvsem tiste, kjer je dodajala rumeno barvo, ki jo je imela najraje. Pavla Krajnc je bila rojena v Vodicah na Gorenjskem. Po poklicu je bila magistra kmetijskih znanosti. Ker je med študijem spoznala svojega Milka Krajnca, se je preselila iz Gorenjske na Štajersko. Zaposlena je bila v Kmetijskem kombinatu Gornja Radgona, kasneje pa v Leku v Lipovcih, kjer se je njeno delovno poslanstvo tudi zaključilo. Do smrti je živela v Bučkovcih pri Mali Nedelji, kjer sta z možem Milkom skrbela za manjše posestvo. Sama je vedno poudarjala, da za ustvarjanje potrebuje živ model, torej naravo in v okolju, kjer je živela je njena potreba po tem, nedvomno bila izpolnjena. Pavla se je v času svojega likovnega angažmaja predstavila javnosti s samostojnimi in skupinskimi razstavami. Pavla Krajnc, je kot zanimivost, na začetku, v mladosti bila vpisana na študij arhitekture, a splet naključij je nanesel tako, da je pristala v agronomiji, ki je zaznamovala njeno življenje...Pavla je med drugim izpopolnjevanjem štiri leta obiskovala likovne delavnice akademskega slikarja Mirka Rainerja iz Murske Sobote, ki ji je kot je sama poudarjala, dal osnove likovnega jezika kot so kompozicija, zlati rez in seveda na začetku študijsko risanje. Naučil jo je toliko, da je dobila slikarsko samozavest...