V zadnjih letih se je med ljubiteljskimi slikarji razširila želja po raziskovanju abstraktne slike. Na to temo je bilo veliko možnosti izobraževanj. Raziskovanje abstrakcije lahko pomeni beg od podobotvornega slikanja zaradi neznanja, lahko pa pomeni nadgradnjo in iskanje v izražanju z likovnimi problemi, kot so lazurno slikanje, pastozno slikanje, raziskovanje kompozicije, lastnega izraza, občutenja slike in spoznavanja slikarstva dvajsetega stoletja, kot so abstraktni ekspresionizem, geometrična abstrakcija, akcijsko slikarstvo…

Štirje slikarji (Marija Skledar, Ivanka Lehner, Danila Krpič in Alojz Rous) so pod mentorstvom akademske slikarke Saše Bezjak iskali svojo pot v abstrakciji. Pripravili so tudi razstavo, ki je na ogled v Pokrajinski in študijski knjižnici vse do 23. novembra. „Zanimivo je, da ob pogledu na slike ugotovimo, da vsak od njih odpira drugo polje abstrakcije in da so med seboj v izrazu zelo različni. Prav vsi so v zadnjih dveh letih v svojem raziskovanju naredili velik premik naprej in utrdili tisto znanje, ki so ga prej mnoga leta iskali“, pravi Bezjakova.

Tako je Marija Skledar proučevala nemškega slikarja Gerharda Richterja in razvila svojo tehniko slikanja, ki je podobna njegovi. Naučila se je zelo dobro prenesti želeno občutenje v sliko in sliki dodati naslov, ki to občutenje poetično podpre. V iskanju Rihterjevega slikarstva je odprtih veliko možnosti raziskovanja. Abstrakcija ji omogoča, da se skoncentrira na čisti občutek, ki ga sprožajo v nas nanos barve, smer poteze in barvna harmonija. Njene likovne kompozicije delujejo preprosto, velikokrat so to vertikalno ali horizontalno potegnjene barvne poteze, v katerih lahko skoraj vedno najdemo motiv. Lahko je to gozd in njegov odsev v vodi ali vodna gladina ali kaj podobnega. Način tega slikanja dopusti veliko naključja, za katerega se slikarka odloči, če ga sprejme ali ne. Išče tako dolgo, da slika zapoje tako, kot želi.

Ivanka Lehner je v zadnjih letih v svojem slikarstvu še bolj trdna. Že pred nekaj leti je preučevala slovenskega slikarja Gojmira Antona Kosa, ki je razvil svoj značilen stil s pomočjo slikarske lopatice. S proučevanjem njegovih slik se je naučila slikati na moderen način in razmišljati o kompleksnejši kompoziciji. Od vsega začetka je njeno slikarstvo nagnjeno k premišljeno postavljeni trdni kompoziciji in barvni odtenki so zelo izbrani. Našla je svoj zemeljski kolorit, ki jo dela prepoznavno po slikah. Slike dela dolgo in velikokrat z velikim časovnim odmikom slikanje nadaljuje, na kar jo napelje dolgotrajno opazovanje in premišljevanje o delu. Zanima jo naša etnološka zgodovina in velikokrat so njeno izhodišče, recimo, stara preša, stara slovenska hiša in podobno. Njeno budno oko ji omogoči, da s fotoaparatom zabeleži abstraktne prostore in občutke v teh motivih, ki jih potem preoblikuje in nadgrajuje do te mere, da izlušči občutek, ki jo preveva iz danega motiva.

„Danila Krpič se predstavlja z dvema zelo velikima slikama. Velikost sem izpostavila zato, ker menim, da taka velikost, 2 metra in 2,40 metra, ni običajna niti za ta razstaviščni prostor niti za ljubiteljsko slikarko, in morda koga tudi to pritegne k ogledu razstave. Gre za odlični sliki, ki jima tudi velikost omogoča, da ju še bolj doživimo. Slike narejene pred tema dvema lahko vzporejamo s slikami Jacksona Pollocka in njegovim »drippingom«. Na platnu vidimo barvne madeže polite barve. S polivanjem išče prostore in občutke iz realnega sveta in zato lahko veliko motivov prepoznamo po občutku, ki ga slika daje, čeprav so narejeni na povsem nov, abstrakten, še ne viden način. Ampak na tej razstavi sta sliki nekoliko drugačni. Zaradi postavitve in formata delujeta, kot da je druga nadaljevanje prve. Na njih sta naslikani svetloba in senca, razdrobljeni na majhne delce, ki so vsi obrnjeni v isto smer. Uporabljeni so barvni odtenki vse od bele, preko rjave do črne. Zazdi se nam, kot da gledamo na nek planet iz daljave. Sliki nosita naslov Četrta dimenzija, to je čas. Ali je slikarka videla fotografije iz vesolja? Vsekakor ima budno oko in navdušujejo jo abstraktni časopisni odrezki, mikro svet, fotografije ali enostavno motivi iz narave“, pravi Saša Bezjak, ki je predstavila tudi četrtega udeleženca izobraževanja.

Po njenem je Alojz Rous v svojem slikarstvu zastavil več odprtih poti. Vse te smeri pa zaznamuje simbolično razmišljanje. Tako postaneta barva in naslikan element simbol. Za temi slikami se skrivajo življenjske zgodbe, ki pa gledalcu niso pomembne in si tako lahko ustvari svojo interpretacijo. Določene slike na razstavi delujejo zelo izčiščeno, druge so kompleksnejše. Dve izmed njih nam čarobno, na lazuren način pričarajo prosojno zaveso in nas spomnijo na novembrski čas. Alojz slika v tehniki olja in tudi z akrilnimi barvami. Najbolj reprezentativna pa je slika hudiča v zeleno-rdeči, kjer nam Alojz pokaže »zobe«. Po izkušnjah je ta slika deležna neodobravanja, kajti deluje, kot da je naslikana okorno, in zazdi se, kot da slikar ni znal slikati, vendar ni tako, zavestno se je odločil za takšen izraz. Barve so agresivne prav tako kot vsebina, zato smo ji tudi namenili poseben prostor. Vse slikarke se bolj ali manj zgledujejo po avtorjih iz zgodovine, oziroma jih dobro poznajo, kar jim omogoča, da znotraj tega poznavanja najdejo tisto, kar še ni bilo videno. Za Alojzija bi lahko po izrazu rekli, da v njegovih slikah ujamemo delček naive in vsekakor poznavanje ameriškega slikarja Marka Rothka, ki je diamentralno nasproten naivi. Alojzij Rous je edini moški predstavnik tokratnih razstavljalcev.