Kar veliko ljubiteljev likovne umetnosti se je zbralo v Literarni hiši Maribor, natančneje tamkajšnji galeriji RRRudolf, kjer so odprli nadvse zanimivo razstavo. V organizaciji Literarne hiše Maribor, Javnega sklada za kulturne dejavnosti – OI Maribor, ZKD Maribor ter Mariborske literarne družbe, se namreč predstavlja likovni umetnik Vinko Prislan iz Radencev, sicer rojen v Slovenj Gradcu. O avtorju in razstavi, ki je sestavljena iz dveh ciklov slik, in sicer Vilinskega plesa ter Potovanja, je spregovorila umetnostna zgodovinarka in kritičarka Tatjana Pregl Kobe.

Vinko Prislan je mimogrede na Ekonomski fakulteti v Mariboru diplomiral iz ekonomije. S slikarstvom se je začel ukvarjati dokaj pozno, šele leta 2006. Na tej svoji ustvarjalni poti je imel veliko različnih mentorjev, pri katerih se je izpopolnjeval v tehniki, kompoziciji in tudi na področju likovno teoretičnih pogledov. V teh letih je ustvaril več sto likovnih del, prva leta z oljnimi barvami, kasneje pa večinoma z akrilnimi in v mešani tehniki na srednje velikih in večjih formatih. Do sedaj je svoja dela, ki so predstavljala različne vsebinske opuse, razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Belgiji, Poljski in Franciji ter na Hrvaškem in Madžarskem. Redno se udeležuje tudi mednarodnih likovnih kolonij in ekstemporov. Leta 2018 je bil udeleženec uradne slovenske delegacije na 157. razstavi Salon Des Beaux Arts v Louvru.

Kot poudarja Tatjana Pregl Kobe, v svojem slikarstvu se Vinko Prislan ne ukvarja direktno s predmetnim svetom, vendar poskuša vnesti neki duh človeka v barvno plazmo, naneseno na slikovni nosilec. Prostor njegovih podob je večinoma abstrahiran, a pri tem vizualno poenoten, kar slikarju omogoča svobodno umestitev pripovednih detajlov. Kot že suveren ustvarjalec pri takem spajanju raznorodnega likovnega gradiva dosledno vztraja pri iskanju lastne samobitnosti, saj ve, da je prepričljivost njegovega ustvarjanja odvisna od moči osebne izpovedi in njene razpoznavnosti. Pri vseh ciklih slik mu učinkovito pomaga njegovo najmočnejše orodje – barva, z njeno pomočjo podobam lahko vdahne živ in živahen videz ter jih obogati s svojimi trenutnimi občutenji. „Barvno je še posebej izpostavljena živa paleta pri ciklu slik Vilinski ples (2015), ki ga poleg tega zaznamuje še poetika. Ko slikar izbere za glavni motiv plezajoče vitice cvetov, ga privlači igra svetlobe, pršenje žarkov, ki prodirajo skozi drevesa in se prebijajo v ospredje podobe. Z nezabrisanimi potezami čopiča, s čimer je na svojih platnih tega cikla slik ustvaril tridimenzionalno liričen in hkrati dramatičen občutek prostora, gledalca očara. Njegova cvetlična, z dominantnimi konturami opredeljujoča mesta so prostor domišljije in ekosistem prvobitne narave, ki lahko pomeni prostor divjih in neukročenih sil, a tudi prepletanje moškega in ženskega principa, kar nakazujejo barvna razmerja na njegovih platnih različnih dimenzij. Njegove slike so hkrati brezpomenska estetska forma in paradigma podob živih cvetov, po katerih so ustvarjene, lahko pa jih dojemamo tudi popolnoma neposredno in neobremenjeno ter kot gledalci uživamo v njihovi stilizirano izslikani obliki, se prepustimo njihovi živosti in občudujemo njihovo individualnost. V tem kontekstu je Prislanov ciklus z asociativnimi elementi na simboliko kresne noči kot nenavadna igra linij in ploskev postala slikarjev izziv, ki mu je prilagodil najintimnejšo izpoved, svojo likovno vizijo“, pravi likovna kritičarka...