Dokležovje – Lepo panonsko vas Dokležovje, tik ob reki Muri, v občini Beltinci, sicer večinoma krasijo nove hiše in drugi objekti, a tudi obnovljene in vzdrževane stare arhitekturne znamenitosti. Žal pa je praktično v samem središču kraja, kjer domačinom očitno nič ne manjka za lepo in spokojno življenje, tudi „kamen spotike“, okrog katerega bodo odgovorni čim prej morali povedati dokončno besedo. Gre za staro podrtijo – hišo, v kateri vsaj že 30 let nihče ne živi, sama pa stoji tik ob glavni prometnici skozi kraj, in praktično v središču Dokležovja (Glavna ulica 75). Zob časa je že dodobra načel nekoč očitno lepo hišo, grajeno v pravem panonskem slogu, vse skupaj pa so „zakuhali“ otroci, oz. možni dediči pokojne Ane Špolar, ki je umrla že 14. aprila 1991, torej prihodnji teden bo minilo natanko 16 let od njene smrti. Kljub temu se brata Janez in Martin Balažic ter nasledniki njune sestre Alojzije Čergöli, nikakor ne morejo dogovoriti okrog lastništva premoženja svoje pokojne mame Ane. Ob tem pa tudi sodišče nikomur ni v korist, saj že od srede leta 1991 ni uspelo določiti kaj in kako z zapuščino, s tem pa bi bilo tudi jasno, kdo mora poskrbeti za podrtijo, ki dejansko ogroža življenja mimoidočih ter tudi vozil, ki peljejo mimo. O celotnem zapletu smo se pogovarjali s 67 - letnim Janezom Balažicem, ki je z zadevo še najbolj povezan. Sam je namreč že pred desetletji sprejel pokojno mamo pod svojo streho, sam, s soprogo in sinom, živi neposredno ob podrtiji, in ga še posebej boli, ko mu rojstna hiša kazi okolico, ogroža ljudi in ga je pripeljala v spor s sorodniki. Sodni mlini na relaciji Murska Sobota – Maribor – Murska Sobota meljejo sicer že skoraj 16 let, toda še vedno jim ni uspelo ničesar zmleti. Balažic nam pove, da si je v šestdesetih in sedemdesetih letih, v neposredni bližini rojstne hiše, zgradil svoj dom. Leta 1971 je mamo Ano, skupaj z njenim drugim možem, svojim očimom, vzel k sebi, da ne bi živela sama v že takrat, slabo vzdrževanem objektu. In potem je očim umrl leta 1983, in osem let pozneje, ko je umrla še mama se začnejo težave, ki jih ni pričakoval, a so žal pogosto prisotna, po smrti staršev, ko se začne zapuščinski proces. Njegova sestra Alojzija Čergöli, rojena 1938 je umrla pred štirimi leti, in sedaj zanj nastopa kot morebitni dedič, vnuk Andrej Čergöli, ki tudi živi na drugem koncu Dokležovja. Brat Martin je bil rojen leta 1941 in živi v Gradišču v občini Tišina, med njima pa ni in ni nobenega dogovora ali možnega sporazuma. Ker nikakor ni prišlo do dogovora, je civilno (pravdno) sodišče obema stranema predlagalo, da naj s posebnimi tožbami dokažejo svoje prav. In dokler sta v Murski Soboti imela prav Martin in Alojzija, je mariborsko višje sodišče dalo prav Janezu. Naš sogovornik Janez nam pove, da želita preostala možna upravičenca, v zapuščino vključiti tudi njegovo novejšo hišo in ostale objekte ter zemljišče, čeprav naj bi, tako trdi Janez, vse zgradil sam, za kar je najemal posojila in si dolga leta trgal od ust. Po drugi strani pa sta druga dva trdila, da sta tudi sama, že kot samska, s svojim delom in zaslužkom sodelovala pri novogradnji hlevov in stanovanjske hiše, iz starega materiala, in da Janeza takrat ni bilo doma; Ob njunem odhodu od doma, leta 1964 naj bi bile pri hiši tudi štiri krave, pet mladih govedi in 10 svinj. Toda tudi Janez je trdil, da je pomagal z zaslužkom, čeprav je bil zaposlen drugje, in da je pozneje samo on ostal na domačijo, katero je dogradil. „Na svoji četrtini zemljišča, ki mi je pripadlo po očetovi smrti, sem si izposloval ustrezna dovoljenja in zgradil hišo. Zato vztrajam, da je moje premoženje potrebno izločiti iz celotne zapuščine moje pokojne matere. Takrat bo vse rešeno, in jasno bo, kdo bo moral sanirati oz. porušiti razpadajočo se staro hišo. Zato sem tudi sam obvestil inšpektorico, da ničesar ne morem narediti dokler zapuščinska razprava ne bo rešena. Kot smo se leta 1960, ob smrti očeta dogovorili, bi staro hišo morala podedovati onadva, moje premoženje pa da bi vsi pustili pri miru. Onadva nočeta, da bi se zadeva rešila, tukaj pa je tudi sodišče zaspalo, in nikakor ne reši zadevo, čeprav je Višje sodišče v Mariboru, že pred leti odločilo, da je hiša moja, in da ne sodi v zapuščino. Ob tem ne drži, da bi jaz oviral karkoli drugega, in zato se bom strinjal z vsako odločitvijo sodišča, po kateri bo moja hiša in drugo premoženje izločeno iz skupne zapuščinske mase“, pravi Janez, ki bi bil vesel, da bi staro hišo dobila druga dva možna dediča, saj bi tako morala urediti zadevo, in njemu kot prvemu sosedu ne bi kazila okolje. „Vsi kažejo s prstom name, da ne vzdržujem propadajočega objekta, ne vedo pa, da ta ni moje, in bi si bolj kot vsi drugi želel urediti zadevo. Hudo mi je, da vse skupaj ogroža ljudi in vozila. Res je označeno, da je tam nevarno, toda otroci še raje izzivajo usodo in bog ne daj, da se kaj zgodi. Lahko se zgodi, da kaj pade tudi na katero izmed mojih vnukic. Zato mi je velika želja, da bi sodišče že enkrat izdalo nekakšno odločbo, da bi vsi vedeli na čem smo. Jasno je, da lahko včasih podeduješ tudi kakšna bremena. Jaz sem svoje že uredil, onadva pa naj uredita našo rojstno hišo“, nam še pove Janez Balažic, ki doda, da so popisovalci nepremičnin staro hišo že izločili... Besedilo in foto: Oste Bakal slike: Podrtija Dokležovje POSLEDICE BODO NOSILI DEDIČI Glede propadajočega objekta na Glavni ulici 75 v Dokležovju, je svoje povedala tudi Alenka Maroša, medobčinska inšpektorica, na medobčinskem inšpektoratu občin: Beltinci, Črenšovci, Odranci, Turnišče in Velika Polana. Že sredi lanskega junija je namreč opravila razgovor z vsemi možnimi lastniki (dediči) hiše pokojne Ane Špolar, 10. avgusta lani pa je izdala tudi posebno odločbo, po kateri je „neobhodno zavarovanje nevzdrževane hiše“. Inšpektorica je Janeza in Martina Balažica ter Andreja Čergölija opozorila, na „nevarnost za udeležence v cestnem prometu, ki jih predstavlja propadajoča hiša na Glavni ulici 75 v Dokležovju, katera je v zapuščinskem postopku po pokojni Ani Špolar. Dediči so dolžni poskrbeti za ustrezno zavarovanje hiše in hišo čim prej ustrezno sanirati, oz. odstraniti del hiše, ki bi se lahko zrušil na cesto. V nasprotnem primeru bodo dediči nosili posledice v primeru povzročene škode“, je med drugim zapisala medobčinska inšpektorica Alenka Maroša. Do sem vse dobro in prav, kdo pa bo nosil posledice, če bi se zgodila tragedija in se hiša porušila na kakšnega človeka, predvsem otroke, ki hodijo mimo ali pa mogoče na kakšno vozilo... Žal pa se še vedno nič ne spremeni, le vzdrževalec javnih cest v občini Beltinci je postavil prometne označbe, ki opozarjajo mimoidoče na nevarnost. Sodišče pa bi moralo takoj skleniti zapuščino, in takrat se bo vedelo kdo je dolžen poskrbeti za sramoto in nevarnost v Dokležovju!