Čeprav na mnogih področjih življenja vsi nikoli in nikakor ne morejo biti zadovoljni z razvojem dogajanja, in kjer mnogi ne morejo doseči svojih pravic, se to še posebej občuti v takšnih in drugačnih vojnah. In medtem ko bi človek pričakoval, da v takšnih primerih težave imajo predvsem poraženci, so v našem primeru razočarani zmagovalci. Gre za ljudi, okoli 250 jih je, iz Gornje Radgone in okolice, ki niti po dobrih petnajstih letih ne morejo urediti svojega statusa povezanega z osamosvojitveno vojno iz leta 1991. Ne le Slovencem temveč tudi mnogim izven naših meja je znano kaj se je vse v tistih nekaj junijsko – julijskih dnevih pred skoraj šestnajstimi leti dogajalo v mestecu na reki Muri, žal pa le redki vedo, s kakšnimi težavami se danes ubada veliko ljudi, ki so med najbolj zaslužnimi, da Gornja Radgona ni pretrpela še hujših razdejanj oz. da ni padlo še več nedolžnih domačinov. In med temi, ki zaman že vrsto let iščejo svojo pravico je tudi Radgončan Ivan Štrakl, ki ga mnogi v Gornji Radgoni in širše po državi, poznajo iz različnih društev in organizacij . Tudi on je v času vojne za Slovenijo, v Gornji Radgoni, nosil glavo v torbi, sedaj pa, kot pravi, skupaj s še najmanj 250 sotrpinov čaka na svoje pravice. „Zlasti tisti 28. junij 1991 si bomo Radgončani dobro zapomnili, ko je Jugoslovanska vojska, na čelu z zloglasnim komandantom Berislavom Popovim prodirala iz smeri Ljutomer v Gornjo Radgono. Cilj enote je bil mejni prehod z Avstrijo. Takoj po šesti uri zjutraj je pomočnik poveljnika gasilske enote Gornja Radgona vpoklical tudi približno 20 gasilcev. Vpoklic je bil usten, saj ni bilo časa za pisanje. Ko smo se zbrali v gasilskem domu Gornja Radgona je poveljnik določil skupine za morebitne intervencije. Pred prihodom Jugoslovanske vojske v Gornjo Radgono, smo še izkoristili čas, da smo pozivali po megafonu Radgončane, da se preselijo v zaklonišča ali pa v kletne prostore, kajti pričela se bo vojna. Ljudje niso verjeli, da je res to vojna, zato so še brezskrbno nakupovali in urejali to ali ono. Mimogrede pa le Popov že v Radgoni, ki pa jo dobro pozna. Takoj ob vstopu v mestu pade prva žrtev. Svetovni popotnik Svetina pade pod streli Jugoslovanske vojske. Kot sem že omenil cilj je bil mejni prehod, zato se kolona tankov in ostalih vozil napoti iz Partizanske ceste na Maistrov trg, tam pa kolono napade skupina mladeničev z molotovkami. Vse je v plamenih, črn dim se vije visoko v zrak, kot da gori celo mesto“, pravi Ivan Štrakl. Spominja se kako je lokalni radio Murski val le nekaj metrov stran od njegovega stanovanja, takrat poročal, da v omenjenem križišču, kjer se s petega evropskega koridorja zavija proti mejnemu prehodu z Avstrijo, poteka prava vojna, strelja se z vseh strani. Odgovor vojakov JA, ki so mimogrede tudi umirali, je bil, da je tankovska granata zadela električni transformator na Simoničevem bregu, torej tik nad mestom spopada. Toda to ni vse, v naslednjih dnevih se je odvijalo še marsikaj, kar bi mnogi najraje pozabili, a to ne gre... „Rezultat osamosvojitvene vojne v Gornji Radgoni je velika materialna škoda in človeška življenja. Zrušen je bil zvonik na cerkvi, raketirana hiša na grajskem bregu, nekaj stanovanj na Panonski ulici, gostišče Most in Križaničeva hiša. Poškodovana ostrešja so bila skoraj na vseh objektih ob mejnem prehodu. Gasilci štaba Civilne zaščite Gornja Radgona smo vse objekte gasili ali selili opremo stanujočih pod tankovskimi cevmi. Ne morem opisati kakšen je bil občutek, z drugo besedo povedano kakšen je strah, ko na gasilski lestvi trepetaš. Sreča v nesreči je, da je vse to mimo, vendar ob spominu na dogodke me spreletavajo mravljinci. Zato me še bolj boli, ko se moramo danes boriti proti nepoučenim birokratom, ki vidijo samo pred svojim nosom ali pa tudi to ne“, pravi Štrakl, ki dodaja, da je 31. maja 2006 bil sprejet zakon o vojnih veteranih št. 545-01/93-1/32 ZZV-UPB2 (uradno prečiščeno besedilo). In ta zakon o vojnih veteranih v 2. členu alineja (h) govori: Član ali članica republiškega, mestnega in občinskega štaba za CZ, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne ali zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov mu pripada status vojnega veterana. „Skoraj 16 let je od osamosvojitvene vojne, danes se sprenevedamo, kaj je agresija na Slovenijo in kje so bili oboroženi spopadi za pripadnike CZ specializiranih enot. Vojaško teritorialno poveljstvo (VTP) v Mariboru je v letu 2006 poslalo na upravo za zaščito in reševanje izpostava Murska Sobota dokument, da je bilo območje oboroženih spopadov tudi v občinah Gornja Radgona in Radenci. Ker zakon o vojnih veteranih opredeljuje za civilne strukture priznanje statusa pod pogojem, da je pripadnik specializiranih enot CZ deloval v času od 28.6.1991 – 3.7.1991 na območju oboroženih spopadov, kljub izdanemu dokumentu (VTP) vojaškega teritorialnega poveljstvo v Mariboru to ni dovolj. Sprašujem se kdo v tej državi je lahko bolj kompetenten kot omenjeno poveljstvo. Na vloge, ki smo jih člani gasilske specializirane enote vložili na ustrezne oddelku Upravne enote Gornja Radgona, smo dobili dva negativna odgovora. Prvič, da uprava za zaščito in reševanje izpostava Murska Sobota ni poslala potrdil, drugič, da na dopisu ni napisano območje oboroženih spopadov. V tej verigi se spreneveda Ministrstvo za javno upravo, ali Ministrstvo za delo in družino, ali urad s človeškimi viri pri Ministrstvu za obrambo, ker niso izdali konkretnih navodil za reševanje omenjenega problema“, nam je še dejal Ivan Štrakl, je je še dodal, da je na Upravni enoti v Gornji Radgoni približno 250 vlog, in da se bodo zato prizadeti drugače organizirali, „pa če bo potrebno tudi z državljansko nepokorščino in civilno iniciativo...“.