Ko smo se potepali po s soncem obsijanem Ivanjševskem Vrhu, so se že razcvetele rane sorte sliv, breskev in marelic. Cvetele so tudi nekatere grmovnice, med njimi forzicija in magnolija. Kar dišalo je po pomladi. V lepem sončnem in toplem dnevu smo se napotili k Mariji Vrbnjak, ki je tiste dni praznovala 87 let življenja. Na trkanje po vratih, smo zaslišal glas: »Vstopite, saj ni zaprto!«. Vseeno smo malo počakali, da nam je vrata odprla. Ko smo jo pozdravili, nam je rekla: »Ludvik, kar notri stopite!«. Kako, da nas poznate, smo bili radovedni. »Berem vaše prispevke v časopisih, največ v Prepihu in Vestniku, kjer najdem veliko zanimivega. Poznala sem tudi vaše starše, zlasti očeta, ki je znal narediti vse. Najbolj se ga spominjam po tem, da je izdelal letalo, s katerim sta z ženo padla v koruzo. Tako so vsaj govorili. Čeprav je bilo to pred več kot 70 leti, se še spominjam tedanjih, tedaj ustnih, novic o letalski nesreči »Krampegara«, tako so mu rekli. Že uvodne besede pogovora so obetale zanimivo srečanje. Povabila nas je v kuhinjo, kjer preživi največ svojega časa. Čeprav zunaj ni bilo preveč mrzlo, je nalagala drva na štedilnik. »Veste, kurim si cel dan. Ob kuhanju me tudi greje. Nalagam ga počasi, da mi ogenj »dol ne odide«, je pripomnila. Ob tem je pohvalila hčerko Ivanko in nečaka Boris, ki živita v Gornji Radgoni, ki ji pripravita drva in jih ob pogostih obiskih iz drvarnice prineseta v hišo, da jih ima pri roki. Kakor je na deželi navada, nam je ponudila stol, da ji ne odnesemo spanja. Dodala je: »Sedaj lahko spim kdaj mi je volja. Spat grem s kurami, opolnoči pa prižgem radio in ga poslušam do 5.00 ure, nato pa s spanjem nadaljujem. Nam, ki poslušamo nočni program skupnih radijskih postaj, pa tako tudi Murskega vala, pravijo da smo Nočne ptice. Radio mi je najzvestejši prijatelj, posebno odslej odkar ne gledam več televizije. Imam še enega prijatelja, to je telefon. Brez njega bi tudi ne bila rada. Z njim pošiljam čestitke prijateljem in znancem ob godovih in rojstnih dnevih. Seveda je stalna zveza tudi s hčerko Ivanko, občasno tudi s sinom Janezom, ki živi in dela v Švici.« Marija Vrbnjak je kljub letom vesela in življenja polna ženska. Zvedeli smo veliko zanimivega. Vsega ni mogoče zapisati, zato bomo zapisal le tisto, ki se nam je zdelo najbolj zanimivo. Rodila se je v znamenju dvajsetic, pod priimkom Vučak, 20. marca 1920. leta Ivanjševskem Vrhu, kjer živi vse od otroštva. Kot mladenka je spoznala domačina Antona Jauka, rojenega 1914. leta, s katerim se je leta 1944 poročila. Kako dolgo je bila poročena, je, napol v šali napol zarez, povedala, da ne ve, kajti štiri mesece po poroki je moral mož v nemško vojsko. Nazadnje ji je pisal iz vojske preden je šel na fronto. Tedaj ji je pisal, naj mu prej ne piše, dokler ne dobi novega naslova iz fronte. Nikoli ji ni več pisal. Kje in kdaj je izginil, ni nikoli izvedela. Ko je mož odhajal v vojsko je bila en mesec noseča. Ob nosečnosti so nekateri dvomili, da je noseča z možem, ki je bil v vojski. Končno so ob rojstvu, zlobni jeziki, pravočasno rojene hčerke, ki ji je dala ime Ivanka, izračunali, da je bil oče mož. Vidite, tudi v preteklosti so se ljudje radi brigali za »drüge«, je dodala sogovornica. Celih dvajset let je ostala sama. Pred poroko je imela nezakonsko hčerko, ki jo je leta 1973 v hodniku (prikletu) njene hiše pri 33 letih starosti ubila strela. Tedaj je njen drugi mož, drugič se je poročila z Alojzom Vrbnjakom 1965. leta, sedel v kuhinji, hčerka pa je stala v »prikletu«. Ko je udarila strela je šel mož pri stranskih vratih pogledat okrog hiše, če bi kje zagorelo. Ko se je vračal v hišo z druge strani je v »prikletu« na tleh ležala mrtva hčerka. Strela jo je vrgla v podboj in je bila takoj mrtva. Drugič se je poročila, ko so ji odšli otroci. Na 5 ha veliki posesti, ki jo je podedovala po starših Heleni in Ferdinandu Vučak, ni mogla več sama delati. Toda tudi drugi mož ji je leta 1987 umrl. Sedaj živi sama s kmečko pokojnino. Živi v hiši, ki si jo je uredila, tudi s pomočjo hčerke Ivanke, v preteklosti. Nanjo je dala novo streho in nekaj dozidala. Kot je povedala, je imela dovolj svojega gozda, da jim ni bilo treba »ruštov« kupiti. Včasih je v hlevu stalo po 5 glav goveje živine, tudi nekaj prašičev, danes živi popolnoma brez živali. Obiskujejo jo le potepuške mačke, katerim vsak večer pripravi večerjo od hrane, ki ji ostane. Če ostankov ni, jim skuha posebej. Mačke jo poznajo in prihajajo točno ob določenem času. Kot je povedala, je njena prehrana natanko taka kot je bila na njenem jedilniku v preteklosti, ko je imela ob sebi še družino. Najrajši ima preproste jedi: koruzne, ajdove in oženjene žgance, zelje, repo, kisle juhe, mlečne in mesene koruzne »žüpe« in še marsikaj preprostega, ki si skuha na svojem štedilniku. Alkohola pa sploh ne pije. Marija je zgovorna ženska in tudi zabavna. Čeprav je pred 16 leti prestala težko in tvegano operacijo na glavi, je bistrega duha. Znala nam je povedati veliko šal in resničnih zgodb, ob katerih smo se nasmejali, ob nekaterih pa tudi zamislil. Ker je nekoč veljal šolski okoliš, je morala v osnovno šolo hoditi v Negovo. Dobro se spominja nadučitelja Milana Jenka, učiteljev Milana Laha, učiteljic Marice in Anice Pertl. Spominja se tudi božje poti, ki jo je peš opravila v Ruše in na Ptujsko Goro. Lepe spomine ima na premicijo, novo mašo, dr. Antona Trstenjka. Kolikor ji je znano, živijo od 72 »belih deklin«, rekli so jim tudi »svaterce«, le tri, to je naša sogovornica, 97 letna Ana Jurovič iz Stavešinec in sestra dr. Antona Trstenjaka 86 letna Terezija Marinič iz Negove. Dobro spominja tridnevnega slavja, s katerega ima skupno fotografijo in fotografijo »belih deklin« s novomašnikom dr. Antonom Trstenjakom. Dva dni so hodili k Negovi k maši, en dan pa v Gornjo Radgono. Spominja se, da je tedanji negovski župnik Franc Bratkovič daroval za premicijo 300 litrov belega vina, kmet in sosed Trstenjakovih v Rodmošcih Hujsov, Karel Perko, ki je za premicijo pripeljal garčnik(mali voz z lojtrcami) "menaže", kot se je reklo prehrambnim rečem za pripravo premicije. Vprašali smo jo, zakaj živi sama? »Tako mi je lepo. Živim po svoje. Sicer pa nisem osamljena, saj me skoraj vsak dan obiščejo. Ne mislite, da bi šla od tod. Še najmanj pa v dom ostarelih. Tu sem se rodila, tu želim umreti.« Ko smo jo vprašali, če jo je kaj strah, je rekla: »Kaj me bo strah, saj nič nimam. Denar mi pobere telefon in »čeki« ter potreben nakup, zato me res ne more biti strah« Še posest ni moja. Sem »štuntnarca« (najemnica). S to razliko, da mi ni treba nič plačati. Vso imetje sem dala hčerki Ivanki, ki skrbi, da me ne zebe in me pogosto obiskuje. Meni je tudi tako, ko sem sama, lepo. Seveda sem vesela, ko me obiščejo moji. Še veliko zanimivega bi nam povedala, če jo ne bi zmotil telefon. Oprostite, kliče me sin Janez iz Švice, se je opravičevala. Bila je vidno vznemirjena, zato je nismo več nadlegovali. Kot je dejala, se že veseli srečanja s svojimi najbližjimi, ki bodo na njen rojstni dan napolnili njeno skromno vendar lepo vzdrževano hiško.