Tudi danes se rada pogovarja, in z veseljem zapoje kakšno domačo; Sedaj že nekoliko slabše sliši in vidi ter več ne more hoditi Rakičan - Pri Gorzovih v Panonski ulici 52 v Rakičanu pri Murski Soboti je te dni nekoliko drugače kot običajno: častitljiv življenjski jubilej, kar 106 let, namreč v krogu številnih najbližjih svojcev in sorodnikov ter drugih gostov, proslavlja najstarejša Prekmurka in gotovo ena najstarejših, če ne prav najstarejša Slovenka Veronika Gorza. Jesen življenja preživlja pri družini svojega pokojnega sina Alojza, ki je žal umrl pred slabima dvema letoma, in to je še posebej prizadelo sicer še vedno čilo ženico. Zato je sedaj v družbi snahe Vere in vnuka Branka, kot sama pravi, pa se ji dobro godi. Veronika Gorza je bila rojena na začetku prejšnjega stoletja, natanko 13.1.1901 v Veščici pri Murski Soboti, nato pa se je družina preselila v bližnje Rankovce, in to ko je bila še zelo majhna. Bila je sicer prvi med devetimi otroki v družini, izmed katerih jih je večina že pomrla. V Rakičan se je Veronika primožila že davnega leta 1929. Vse svoje življenje je bila gospodinja, razen da je med leti 1937 in 1940 delala v Nemčiji, nekaj sezon takoj po 1. svetovni vojni pa je hodila po nekaj mesecev tudi sezonsko delati na žitnice v Podravino in Slavonijo. In ravno od tam se še sedaj, kljub visoki starosti spominja številnih zanimivosti in anekdot, katere bi pozabili tudi mnogi mlajši ljudje. Brez moža Jožefa je ostala pred dobrimi 30 leti, saj je umrl leta 1973. Skupaj sta imela tri otroka, in tega se babica Veronika, kljub visoki starosti spominja z veliko radostjo in veseljem. Kot iz topa nam je namreč povedala celotne datume rojstev vseh treh otrok, in sicer je bil Jože, ki živi v Vojniku pri Celju, rojen 30. januarja 1932, Marija, ki živi v Satahovcih pri Murski Soboti, 3. novembra 1934, in Alojz, ki je ostal na domu, 25. aprila 1936. Žal pa, kot rečeno je Alojz 15.2.2005 umrl. Tako svojo pozno jesen življenja preživlja babica Veronika s sinom in soprogo najmlajšega in pokojnega sina Alojz, torej s snaho Vero in najljubšim izmed šestih vnukov, Brankom. V zadnjem času babico Veroniko nekoliko peša zdravje in predvsem ne more več hoditi. Ob tem nekoliko slabše vidi in sliši, zato je večino časa v postelji. Iz mlajših let ji je ostala navada, da se vsak teden vsaj enkrat kopa, kljub vsem težavam pa se tudi sedaj rada pogovarja, saj ima še danes neverjeten spomin. Trije otroci so babici Veroniki rodili šest vnukov, ti pa še 8 pravnukov, zraven je že en prapravnuk (mali Niko je star šele štiri leta), ki živijo praktično po vsej Sloveniji. »Od vseh najraje imam vnuka Branka (edini še ni poročen op.p.), ker je pač vedno doma pri meni«, pravi sicer čila, a vidno utrujena 106-letnica, katera pa si želi, da bi umrla, ker da je drugim na poti. »Ah, najraje bi umrla. Ne morem več hoditi. Tudi k maši več ne morem, a jo gledam po televiziji, čeprav malce slabše vidim in slišim«, nam je pripovedovala babica Veronika, ki je v zadnjem času opustila tudi svojo dolgoletno navado, da vedno popije kakšen čaj s šilcem domačega žganja, ter tudi kozarec dobrega vina. Veronika nam tudi pove, da je vse življenje živela v siromaštvu, a je kljub temu zadovoljna z življenjem. Z veseljem, a z vidnimi težavami, nam je tudi zapela domačo pesmico “Po tišinski fari…”, sploh pa nam je ob obisku pripovedovala veliko zanimivih zgodbic iz svojega dolgega življenja, predvsem iz sezonskega dela v Slavoniji in Baranji, pa o tem kako je nekoč bila prepovedana žganjekuha, ali o tem kaj so jih vse “ušpičili” rakičanski otroci, katere je med gospodarjenjem na kmetiji pazila, nekateri pa so ji celo »kradli« krompir pripravljen za prašiče... Sicer pa, v teh dneh se je še dodatno utrudila od vseh obiskov in čestitanj ob visokem življenjskem jubileju, zato že prihodnje teden namerava nekoliko več počivati. Vsekakor ji je hudo tudi, da ji v zadnjem letu nekako ne paše več njena tradicionalna, omenjena dolgoletna “dnevna doza”, in sicer “šilc” domačega žganja v čaju ter kozarec vina. Mora pa popiti veliko soka, občasno pa le popije tudi kakšen kozarček dobrega vina, vsako jutro pa je neobhoden zajtrk, kjer je obvezno bela kava in beli kruh, kar ocenjuje kot zelo koristno za zdravje in tudi dolgo življenje. Sicer pa pri hrani nikoli ni bila in tudi sedaj ni izbirčna. Ob slovesu pa nam gospa Veronika, ki se neverjetno spominja praktično vseh dogodkov izpred skoraj stotih let, ko je še živela v Rankovcih, samo pove, kljub želji, da bi umrla, kako se bomo srečali čez leto dni, ko bodo obeležili njen 107. rojstni dan...