Tokrat zbirajo sredstva za opremo začasnega azila za mačke; Na radiu Viva teče zanimiv projekt „Biseri v temi“, kjer pomagajo ljudem (in živalim), ki jih je življenje pustilo na cedilu Murska Sobota - Na radiu Viva, ki ima sedež v Murski Soboti so prisluhnili pobudi dveh svojih novinark, in se je že v začetku lanskega novembra začela odmevna dobrodelna akcija, pravzaprav projekt pomoči ljudem v stiski. Akcija, katero so poimenovali „Biseri v temi“, je sicer neprofitni projekt dobre volje, s katerim pomagajo ljudem, ki jih je življenje tako ali drugače pustilo na cedilu. Brez posredovanja društev, organizacij in posrednikov jim poskušajo pridobiti stvari, ki jim bodo lajšale življenje. Ideja je zasnovana tako, da se vsak mesec osredotočijo na določeno skupino ljudi, skupnost, društvo, ki potrebuje pomoč in jih osebno obiščejo, navežejo stike in pomagajo pri določenih opravilih. Zamisel se je porodila v glavah dveh novinark Nene in Anite na Radiu Viva. „Med novinarskim delom sva bili priča marsikakšni kruti življenjski zgodbi, ki nama ni dala spati. Tako sva se odločili, da poiščeva način, kako pomagati. Zasnovali sva humanitarni projekt "Biseri v temi". Kot soustvarjalki medijske javnosti sva izkoristile radijski medij in pripravile istoimensko oddajo, ki je v treh minulih mesecih predstavila življenje v komuni Sveta Trojica in zbrala denar za nakup nove motorne žage, potem življenje v kriznem centru za mlade v Murski Soboti, kjer so zbirali sredstva za nakup računalniške opreme in materialov, ki jih uporabljajo pri ustvarjalnih delavnicah. V mesecu januarju pa smo v okviru „Biserov v temi“ našli pomoči potrebno članico Medobčinskega društva invalidov v Murski Soboti, 37 - letno Anico Horvat iz Bakovcev, sedaj pa je na vrsti pomoč Društvu za zaščito živali Pomurja (DZZP)“, pravi Anita Mikolič. Kot pravi Anita, vsak piše svojo zgodbo življenja, v Društvu za zaščito živali Pomurja se tkejo življenjske zgodbe, kjer so največkrat kužki in muce igralci, vendar ljudje, dobri in slabi, glavni junaki. To so resnični ljudje, takšni in drugačni, ki imajo srce in dušo na pravem mestu in tisti brez duše in srca. In zgodbe nastajajo zaradi obojih. Le da jih namesto živali pripovedujejo drugi… Še sanja se nam ne, kakšne travme doživljajo zapuščeni psi, ki so zanemarjeni in lačni, zgubili so vero v človeka in vse kar jim ostane je, da branijo svoje življenje. „Tak je bil rotweiler, ki smo mu mi dali ime Junak. Poglejmo njegovo zgodbo: Sam in nemočen čakam na to, da mi kdo vrže kakšno kost. Žejen nisem tako hudo, saj se v zapuščenem lončku tu pa tam nabere nekaj rose, ki jo potem s svojim suhim jezičkom poližem. A vseeno me zadnje časa trebušček od lakote tako boli, da postajam vedno bolj živčen. Začelo se mi je že blesti. To sem opazil tako, ker sem začel renčati in se napadalno vesti do ljudi, v katerih sem vedno videl prijatelje in zaveznike. A boleč trebuh ni nič proti osamljenosti, ki sem jo začutil, nobenega ni bilo, ki bi me gladil po glavi in ki bi mu lahko dal taco na roko ali mu mahal z repov v pozdrav. Potem so prišli... v njihovih očeh sem videl odločnost, pa tudi strah. Bali so se me, saj sem se res vedel nemogoče. Mislil sem, da je pomeni, zdaj me čakajo samo še nebesa ali pekel. Ko so mi začeli na glavo dajati verige sem se boril, kot pravi borec, dokler nisem začutil mravljince po celem telesu. Si predstavljate, telo me ni več ubogalo, le kaj so mi naredili! Zbudil sem se v kletki in zraven mene so me, prav tako v kletkah, gledali presenečene in prav tako kot jaz, prestrašen oči drugih kužkov. Sem v nebesih? A so tudi oni v nebesih? Lačen nisem več, tudi žejen ne, sigurno sem v nebesih! Oh, glej prihajajo ljudje v belem. Prinesli so mi hrane, glej ga zlomka, kar naenkrat so vsi prijazni do mene in me božajo. Pa še na sprehod me peljejo! Zdaj pa se je našel še stric, ki pravi, da lahko grem k njemu domov, da bo skrbel zame. Zdaj mu bom lahko dal taco na nogo in mahal z repom v pozdrav. To ne more biti nič drugega, to so sigurno nebesa“, pripoveduje zanimivo zgodbo naša sogovornica. In takih in podobnih zgodb je po Pomurju in Sloveniji na tisoče. Hvala Bogu je tudi na tisoče Prekmurcev in Slovencev, ki so pripravljeni ponuditi roko in pomagati strtim srcem štirinožcev. Med »potepuščki« pa se poleg kužkov znajdejo tudi muce. Tu pa potem nastane problem regionalnega značaja. „Potepuške muce, isto kot kužki prenašajo bolezni in se nekontrolirano razmnožujejo. S staro neetično metodo odstranjevanja ali klanja mačk ne bomo rešili problema. Prav tako ga ne rešimo, če mlade muce ne moremo poklati, jih nesemo v Moravske Toplice in jih spustimo pred vrata term v upanju, da pa tu že ne bodo lačne. Včasih naši načini rešitev presegajo zdrav razum in sodijo na rob sodobne evropske kulture, s katero se Slovenci tako radi hvalijo. Že otroke učijo: ne delaj drugemu tisto, kar bi ne hotel, da se zgodi tebi. Niti pomisliti ne upam, kako bi bilo, če bi bili mi v mačkini koži, stari komaj mesec ali dva, zavrženi, prepuščeni na milost in nemilost vremenskim razmeram, ki se ji še sanja ne, kako si poskrbeti za prazen želodček. Imejmo malo milosti in bodimo človeški!“ dodaja Anita. Sploh pa, mnoge živali životarijo v za njih neprimernih bivališčih ali pa so brezupno prepuščene cesti in svoji usodi. V DZZP zato že nekaj časa vztrajno opozarjajo in pripravljajo vse potrebno, za čimprejšnjo izgradnjo zavetišča za zapuščene živali, ki pa bi hkrati služilo preventivnemu delovanju v smislu obveščanja širše populacije, predvsem otrok in mladine, o pravilnem ravnanju in vestni skrbi za živali. Zavetišče bi zagotovo zmanjšalo število zapuščenih živali in omogočilo večji nadzor nad njimi, hkrati pa se bo ponudila tudi možnost sodelovanja ljudem, ki so ljubitelji živali, da bodo pri skrbi za živali aktivno sodelovali. DZZP trenutno razvija projekt gradnje zavetišča za zapuščene živali, ki bi ga po zakonu vsaka regija morala imeti. Pomurska regija premore le začasen azil v veterinarskem podjetju Veterinaria d.o.o. v Murski Soboti. Ta premore prostor za pet najdenih ali odvzetih psov. Kar se tiče mačk, pa velikokrat pogledajo skozi prste in za začasno zavetišče »posodijo« kletke, ki so namenjene njihovim pacientom. Preden bo tudi Pomurje dobilo pravo zavetišče za zavržene in zapuščene živali se bo verjetno našel kakšen prostor, kjer bi se za zapuščene ali odvzete mačke našlo začasno zavetišče. „Humanitarno projekt Biseri v temi v mesecu februarju pomaga zbrati sredstva za nakup opreme, s katero bi omogočili začetek delovanja začasnega azila za mačke. Potrebujejo se košare, kletke, posodice za hrano tudi kakšne igrače in mačja hrana pridejo v poštev. Kako lahko pomagamo? Kadarkoli lahko pošljete SMS na 1919, s ključno besedo »podpornica« in tako za opremo azila za mačke prispevate 0,96 €. Svoj denarni prispevek lahko državljani nakažejo tudi na poseben račun, odprt pri NLB, s št: 02496-0089536543, sklic: projekti-2006“, pravi Mikoličeva, ki dodaja, da tudi če ima doma odveč kakšno dobro ohranjeno košaro ali kletko za mačke, jo lahko podarijo začasnemu azilu za mačke...