Izkušeni gobarji, ki jih tudi v Pomurju in Slovenskih goricah ni malo, vedo povedati, da obstajajo gobe takšne ali drugačne, v veliki večini so te užitne, večinoma vse imajo rade nekoliko bolj vlažno zemljišče v gozdu, predvsem pa sovražijo sušo. Nimajo pa rade niti mraz. A ker tega v letošnji zimi praktično ni bilo, so tudi gobe letos nekoliko pohitele iz zemlje. In v to se je minuli ponedeljek (12.3.) prepričal tudi stari gobarski lisjak Rudi Trplan iz Gornje Radgone, ki običajno, med pomladjo in pozno jesenjo „obdeluje“ gozdove, kjer rastejo: jurčki, lisičke, sivke, marele in druge gozdne lepotičke. Že v minulih tednih je Rudi, podobno kot še nekateri gobarji, tu in tam našel posamezno gobo, toda tokrat je bil uspeh neverjeten. „Tote marčevke (marčnice) rastejo kot nore“, me je po vrnitvi s svojega rednega ponedeljkovega gobarjenja na Goričkem, obvestil strastni gobar Rudi. In res je lahko radovednežem pokazal košarko z najmanj pet kilogramov izjemno lepih marčnic, ki so kot gobe zelo cenjene. „Dejansko vse življenje gobarim, torej dobrih 50 let, saj izhajam z Goričkega, in sem že kot otrok začel zahajati v gozd. Pozneje pa sem izkoristil vsako priložnost, da sem šel gobariti, saj se mi to zdi najlepša rekreacija in tudi najboljši šport. Tako je tudi danes, ko se poleg iskanja gob tudi nadiham svežega in zdravega zraka. Moram pa priznati, da se tudi sam ne spominjam kdaj bi gobe rasle tudi v zimskem in tako zgodnjem pomladnem času. Toda letos ni bilo velikega mraza in snega, tako da se tudi gobe lažje in hitreje prebijajo proti svetlobi. Izjemno sem vesel takšne bere, kar mi daje upanje, da bo gobarska sezona 2007 nadvse uspešna“, nam je z velikim zadovoljstvom, ob vrnitvi z Goričkega, razlagal radgonski gostilničar Rudi Trplan, ki dodaja, da so marčnice izjemno cenjene gobe, posebej okusne so praktično na vse načine, lahko pa se tudi vlagajo. Marčna polževka (Marčnica) ali Hygróphorus marzúolus ima sicer ime po mesecu marcu, v glavnem pa raste konec aprila ter v maju. Iztekajoča se mila zima pa je tako pospešila tudi rast marčnic, ki jih nekateri gobarji upravičeno štejejo med najboljše gobe naših gozdov. Značilnost marčnice je, da raste zgodaj pomladi, ko sneg skopni, v iglastih in listnatih gozdovih. Spoznamo jo po sivem klobučku, debelih, razmaknjenih lističih in po debelem, krhkem mesu. Klobuk je velik med 4-10 cm, sprva polkrožen, z močno podvihanim robom, nato je izbočen in zravnan, star pa na osredju nekoliko udrt, belkast, pepelno siv, gladek, suh in precej debelo mesnat. Gre za belo trosovnico, katere lističi so debeli, razmaknjeni, pripeti na bet, pri starih gobah potekajo po betu navzdol in polagoma postanejo sivkasti. Bet je velik 4-8 krat 1-2 cm, valjast, poln, ukrivljen, bel, površinsko gladek, le proti vrhu je belo poprhnjen in zelo mesnat. Tudi meso je belo, pod kožico klobuka sivo, krhko, neizrazitega vonja, le večja količina gob oddaja vonj po urinu in je prijetnega okusa. Marčnica raste v mešanem gozdu, včasih pod samimi smrekami ali pod bukvami, v skupinah, posamični ali v velikih šopih od marca do sredine maja, razmeroma pogosto. Njena uporabnost je enkratna dejansko odlična in vsestranska, saj se lahko pripravi na različne načine, dobra je tudi za vlaganje v kis. Ker v tem letnem času ni veliko drugih gob na izbiro, je Marčna polževka precej ogrožena, saj brezvestni nabiralci izgrebejo iz zemlje še povsem drobne primerke, ki še nimajo trosov, pri tem pa uničijo tudi micelij. Tudi starih, navzgor zavihanih primerkov ni vredno pobirati, naj raje odvržejo trose, da se bo vrsta lahko ohranila. Strupene vrste rdečelistk, ki uspevajo v tem letnem času, so povsem drugačne oblike, zato bi Marčno polževko težko zamenjali s strupenimi gobami. Velja upoštevati, da pomladi raste Snežnata rdečelistka (Entoloma niphoides), ki diši po moki in je verjetno strupena.