Več kot 4000 let izvajanja sokolarjenja dokazuje, lov s ptico ujedo trajnostna in sonaravna oblika lova, ki ne ogroža populacij ujed niti sokolarske divjadi v naravi V veliki dvorani Pomurskega sejmišča v Gornji Radgoni, je v organizaciji Slovenske zveze za sokolarstvo in zaščito ptic ujed ter Gozdarskim inštitutom Slovenije potekalo zanimivo predavanje z naslovom „Sokolarjenje z vidika trajnostne rabe narave in vloga sokolarstva pri ohranjanju biotske pestrosti“. V sodelovanju z dr. Miranom Časom, je odmevno in aktualno predavanje pripravil Roman Savič, dr. vet. med., ki je uvodoma pojasnil, da dobro desetletje po uveljavitvi Konvencije o biološki raznovrstnosti (CBD), ta je bila sprejeta na Konferenci združenih narodov o okolju in razvoju UNCED leta 1992 v Rio de Janeiru, postaja vse bolj jasno, da mora sodoben koncept ohranjanja Biotske pestrosti povezovati dva temeljna pristopa: zaščito biotske pestrosti in uvajanje ukrepov za njeno trajnostno rabo. Pravilno voden način trajnostne uporabe obnovljivih bioloških virov nedvomno prinaša številne koristi, ki dolgoročno zagotavlja njihovo ohranitev uspešneje kot izključno restriktivna zaščita. Prvi pristop temelji predvsem na popolni na zaščiti in omejevanju je bil izhodišče za varstvo biološke raznovrstnosti pred sprejetjem CBD. Novejše raziskave, ki temeljijo na spremljanju dinamike populacij ogroženih živalskih vrst dokazujejo, da je tovrsten pristop še vedno premalo učinkovit v preprečevanju dramatičnega zmanjševanja ugodnega stanja številnih rastlinskih in živalskih vrst predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva in izkoriščanja zemlje na nezavarovanih področjih. Pri mnogih vrstah je k še hitrejšemu upadu številčnosti pripomoglo tudi zmanjšanje potrebnega interesa za ohranjanje popolnoma zaščitenih vrst zaradi popolne zakonske zaščite in prepovedi lova. V državah v razvoju, kjer je težko zagotoviti minimalni življenjski standard prebivalstva je uspešna izvedba ukrepov za popolno omejevanje uporabe naravnih virov pri ljudeh težko razumljiva in zato zanje tudi popolnoma nesprejemljiva. V takšnih okoliščinah je pozitivna spodbuda z možnostjo trajnostne uporabe obnovljivih naravnih virov bistveno bolj učinkovita in sprejemljiva kot popolna zaščita in velja za uspešnejši ukrep varovanja habitatov in biološke raznovrstnosti. Drugi pristop temelji na uvajanju koncepta trajnostne rabe, kjer vsaka pogodbenica SBD, če je to možno, sprejme ustrezne gospodarske in družbeno sprejemljive ukrepe, ki spodbujajo ohranjanje in trajnostno uporabo sestavnih delov biološke raznovrstnosti. S tem postane pretežni del biološke raznovrstnosti z vidika posameznika in družbe naravna vrednota, ki na eni strani prinaša človeku neposredno korist po drugi strani pa prav iz tega razloga krepi njegovo zavest in spodbuja motiv za njeno aktivno varstvo. Na slabo rodovitnih območjih je takšen pristop ohranjanja narave pogosto že sam po sebi zadosti tekmovalen proti intenzivni kmetijski izrabi zemlje. Na teh področjih sta lahko turizem, ki ponavadi vključuje tudi lov donosnejši vir preživetja lokalnemu prebivalstvu kot intenzivno poljedelstvo in živinoreja. Takšni primeri so v Evropi sicer redkejši, vendar številni primeri kažejo, da je možno tudi na področjih kjer ima kmetijstvo velik pomen, zmanjšati intenzivno izrabo zemlje oziroma spodbuditi ukrepe, ki so pomembni za ohranitev Biotske pestrosti pod pogojem, da je izpad končnega dohodka relativno majhen prav zaradi vključevanja možnosti za trajnostno rabo obnovljivih naravnih virov. Idealen model za ohranjanje biotske pestrosti v razvitem svetu je zato tako imenovani dvojni pristop, ki vključuje tako zaščitena območja kot tudi spodbujanje trajnostne rabe obnovljivih naravnih virov. Na ta način lahko ustvarimo ugodne pogoje za celoten mozaik biodiverzitete na širšem področju, namesto majhnih izoliranih otočkov popolnoma zaščitene narave sredi morja intenzivnega kmetijstva. Dvojen pristop omogoča tudi bistveno bolj prijazen odnos do ljudi, ki so uporabniki prostora, kar spodbuja njihovo motivacijo za ohranjanje obnovljivih bioloških virov. Dvojen pristop je bolj kompleksen in ga je težje vpeljati kot enostavno zaščito. Uvajanje ukrepov, ki spodbujajo ohranjanje narave na podlagi trajnostne rabe zato zahteva poglobljeno razumevanje ekoloških, ekonomskih, kulturnih in številnih drugih družbenih vrednosti biološke raznovrstnosti in njenih sestavnih delov, ki jih nikakor ne smemo izključevati pri sprejemanju nacionalne strategije trajnostnega razvoja. Sokolarjenje kot oblika lova izpolnjuje temeljne zahteve trajnostne rabe obnovljivih naravnih virov. Sokolarjenje ali lov s ptico ujedo velja za enega najstarejših ohranjenih in nedvomno tudi najbolj edinstvenih načinov lova, kar jih je razvil človek. Temeljna razlika med lovom z ujedami in drugimi načini lova, ki jih izvaja človek je predvsem, da pri sokolarjenju vlogo lovca zaseda naravni plenilec, ki lovi na osnovi svojih prirojenih nagonov in naravnih sposobnosti. Človek - sokolar igra pri sokolarjenju podrejeno vlogo lovskega pomočnika, koordinatorja lova in opazovalca naravnega dogajanja, ki izhaja iz evolucijskega odnosa med plenilcem in njegovim plenom. Že iz samega bistva in načina izvajanja sokolarjenja lahko ugotovimo, da je sokolarjenje zelo naravna oblika lova. Zdrava vitalna divjad se pri sokolarjenju povečini reši zato je v povprečju uspešen le vsak četrti poskus lova. Raziskave so potrdile, da je pri sokolarjenju zaradi dokazane selektivnosti lova ptic ujed, ki je izrazita tudi pri sokolarskih pticah uplenjeno bistveno večje število manj vitalnih osebkov kot npr. pri lovu s puško. Sokolarjenje tudi ne predstavlja nevarnosti za ljudi zato omogoča uravnavanje populacij tudi v urbanem okolju kjer je lov s puško nemogoč. Več kot 4000 let izvajanja sokolarjenja dokazuje, lov s ptico ujedo trajnostna in sonaravna oblika lova, ki ne ogroža populacij ujed niti sokolarske divjadi v naravi. Sokolarstvo kot dejavnost pa lahko koristi tudi z vidika ohranjanja biotske pestrosti! Ptice ujede in sokolarske divjadi so obnovljivi naravni viri. Ohranitev njihovih populacij je ključnega pomena za izvajanje sokolarjenja zato so dejavnosti, naloge in cilji sodobnega sokolarstva usmerjene v njihovo aktivno varstvo. Raziskave kažejo, da imajo sokolarji pri ohranjanju ujed, sokolarske divjadi in narave nasploh v primerjavi z nekaterimi drugimi naravovarstnenimi skupinami bistveno večji motiv in potencial. Sokolarji so pionirji ekoloških, veterinarsko medicinskih, rehabilitacijskih, reprodukcijskih in reintrodukcijskih raziskav in projektov povezanih z ujedami. Vzreja ujed za namene sokolarjenja danes predstavlja hkrati učinkovit in za državo praktično brezplačen ukrep za ohranitev genetskih virov različnih vrst ptic ujed. S svojim znanjem in aktivnostjo sokolarji pomagajo tudi pri reševanju nekaterih družbeno ekoloških problemov, kot je na primer biološka zaščita letalskega prometa s sokoli na letališču Brnik ali uravnavanje populacije mestnega goloba v urbanem okolju. Kljub številnim uspehom sokolarjev pri ohranitvi ujed in drugih naravovarstvenih in družbeno koristnih aktivnostih poskušajo nekateri prikazati razvoj sokolarstva v Sloveniji kot resno grožnjo ujedam in naravi (DOPPS ). Vendar postaja vse bolj jasno, da se ozadju takšnih prizadevanj bolj kot skrb za ujede in naravo dejansko skriva predvsem strah pred neizogibno izgubo »monopola« na tem področju. Restriktivna zaščita biodiverzitete je brez dvoma bolj enostavna kot iskanje možnih poti za zagotavljanje njene uravnotežene rabe vendar daje bistveno manjši prispevek za njeno dejansko ohranitev. Uspešna strategija ohranjanja biološke pestrosti bi morala po besedah avtorja v prvi vrsti predvsem iskati in spodbujati motiv posameznih interesnih skupin. V primeru lovstva pa tudi zagotoviti ukrepe, ki zmanjšujejo nepotrebne napetosti med različnimi interesnimi skupinami. Primarno to pomeni predvsem spreminjanje poznanih stereotipnih pogledov in prenehanje medsebojnega obsojanja. Potrebno je, da lovci seznanjajo javnost o svoji vlogi in prizadevanjih za ohranjanje narave. Žal so lovci danes v medijih pogosto tarča ostrih napadov raznih skupin za zaščito narave in pravice živali, saj javnost postaja odtujena od delovanja narave in naravovarstvene aktivnosti lovstva. Roman Savič je predstavil sokolarstvo kot dober ukrep za spodbujanje ohranjanja biološke raznovrstnosti, saj sokolarjenje zahteva relativno nizko gostoto divjadi zato so sokolarji pripravljeni najeti tudi tista lovišča, ki so neekonomična za lov s puško, v zameno za uporabo pa vzdrževati primerne habitate za tam živeče živali. Sokolarji vodijo in sodelujejo v številnih projektih za ohranitev sokolarske divjadi. Zaradi povezave lova in priznanih naravovarstvenih aktivnosti so lahko učinkovit posrednik med lovci in drugimi naravovarstveniki, imajo pa tudi velik potencial pri rehabilitaciji ogroženih vrst ptic ujed za njihovo vrnitev v naravo. Savič je predstavil tudi nekaj konkretnih primerov dobre prakse. Kragulji Accipiter gentilis je pri evropskih sokolarjih tradicionalna sokolarska ptica, njegove populacije v naravi so stabilne, raziskave pa kažejo, da v prvem letu življenja propade celo do 70 % mladih ptic. Kontroliran odvzem mladih ptic iz narave torej ne bi imel negativnih posledic na ugodno stanje populacije zato je v skladu s trajnostno uporabo biološkega vira. Plačilo licence pa bi prineslo znatna namenska sredstva za pomoč drugim prizadetim vrstam ujed in za povračilo škod na domači perutnini, golobih in mali divjadi. S takšnim ukrepom oz. pristopom bi dosegli obenem tudi tolerantnejši odnos do ujed pri rejcih perutnine in upravljalcih lovišč, ki zaradi njih trpijo znatno škodo in pogosto sami na nezakonit način rešujejo nastalo situacijo. Povedal je, da je tudi že izdelan projekt tradicionalne trajnostne uporabe stepskih sokolov v arabskih državah ob perzijskem zalivu. Vrednost mladega preletnega stepskega sokola na arabskem trgu dosega v povprečju 5000 ameriških dolarjev, 20% davek na licenco za 1000 ptic, kolikor jih vsako leto ulovijo na preletu, pa prinese letno milijon ameriških dolarjev, ki bi jih namenili za krepitev in varovanje njihovih populacij v področjih kjer se razmnožujejo. Roman Savič je zaključil z mislijo, da je verjetno sedaj pravi čas, da se združijo vsi za ohranjanje naravnih virov zainteresirani ljudje in zapišejo ustavno listino, ki naj bo napisana tako, da preprečuje maksimalno korist iz njihove aktivnosti. Npr. določiti bi morali odgovornosti oz. dolžnosti sokolarjev, v zameno za privilegije od vlade. Morda bi potem zaščitniški svet spremenil svoj pristop »kako kontrolirati lovce in sokolarje« v pristop »kako lahko bolj podpremo te dragocene ljudi«. Lovce, sokolarje in druge zaščitnike narave je pozval, da bi naredili prvi skupen korak naprej v tej smeri.