„Kaže so nadvse prijetne in prijazne živali in se jih neupravičeno bojimo. To so nam vsadile naše mame, ko so nas v otroštvu s kačami strašile. Pravile so nam, da naj se pazimo kač. Seveda, kač se je treba bati, saj kača ni igrača. Toda strah oz. fobijo je treba človeku odvzeti in jaz sem to uspel pri tisoči ljudi, ki so se potem slikali s kačami velikankami. Seveda nihče ne sme oditi v živalski vrt ter takoj božati kače. Pri nas se sploh ni treba bati belouške in goža, temveč se treba bati gada in modrasa, saj imata strupen ugriz. V slučaju, da si med iskanjem gob ali kostanja, v gozdu pomagamo s kakšno vejo, s katero takšni kači z dotikom povemo, da naj gre svojo, mi pa svojo pot. In potem kača nikoli ne bo napadla. Ne smemo pa dražiti zlasti modrasa, ki se postavi pokonci in tudi napade“, mi je ob obisku pri dokaj nenavadni družini Pavla in Marice Štampfer, streljaj od bioterm in v osrčju vinorodnih hribčkov v Moravcih v Slovenskih goricah, povedal eden najbolj znanih slovenskih in najbrž evropskih dreserjev kač. Moram priznati, da sem imel tudi sam kar nekaj predsodkov in strahu pred kačami, dokler nisem doživel prav prijetnega bližnjega srečanja z njimi, ko sem najprej komaj dihal od strahu, postopoma pa sem se „spoprijateljil“ z živalmi za katere to nikoli ne bi mislil in o katerih, priznam, nekoč nisem imel najlepšega mnenja. Toda dokaj naključen, profesionalni stik s človekom, ki se že skoraj pol stoletja ukvarja s kačami, je vse to spremenil, In strah pred kačami je hitro minil, ko so se nama s Pavletom, njegovo ženo Marico in managerjem Gorazdom Žebotom, ki skrbi za javne nastope, v dnevni sobi med sproščenim klepetom in ogledom nekaterih video posnetkov, pridružile kače. Nič ne bi bilo, če bi šlo za navadne kače, toda tokrat so to bili pravi afriški pitoni, za katere vemo le, da so „neukrotljivi in ubijalski davitelji“. Največji med njimi meri skoraj devet metrov in tehta nad sto kilogramov, vse kar sem slišal o njem pa mi še sedaj zbuja grozo in strah v kosteh. Toda po nepotrebnem, čeprav ljudem treba razložiti, da le niso vse kače enake. Kače so sicer čudovito stvarstvo narave, so zanimive in skrivnostne, vendar jim ljudje prevečkrat delamo krivico. Čeprav o njih krožijo grozljive zgodbe, kače niso prav nič hudobne, strah pred njimi pa se je v ljudeh ukoreninil neupravičeno. Morda tudi zato, ker so kače povezovali z negativnimi lastnostmi, zato so postale simbol zla. Najbolj znana je gotovo svetopisemska zgodba stare zaveze, ki pripoveduje, kako je kača zapeljala Evo, da je Adamu ponudila jabolko, prepovedan sad, in ju je zato Bog izgnal iz raja. Kač se bojimo tudi zato, ker jih premalo poznamo in smo prepričani, da je vsaka kača, ki jo srečamo, strupena. Pa to še zdaleč ne drži, saj v Sloveniji v zadnjih petdesetih letih nismo zabeležili nobenega smrtnega primera zaradi kačjega ugriza. Res je sicer, da so Pavlovi pitoni nekaj povsem drugega, kot naše domače kače, toda tudi „morilski“ piton je krotka žival ob kateri se človek lahko lepo počuti, za samega Pavla pa so njegovi pitoni celo viri energije in zdravja, tako da se z njimi ne bi nikoli ločil. In kdo je pravzaprav Pavle Štampfer, katerega poznajo mnogi Slovenci, ni pa neznan tudi izven državnih meja. Pred slabim letom, ko sta se upokojila, se je preselil z ženo Marico v Moravce v Slovenskih goricah iz Maribora in tako se mu je uresničila življenjska želja po lastni hiši, kjer so novo domovanje našle tudi njegove ljubljenke. Lepo je sprejet v lepem okolju, kjer je vse, enako kot njegove kače, povezano z naravo. „Izhajam iz revne družine, ki se je v mojih otroških letih le s težavo prebijala skozi življenje. Pri hiši denarja nikoli ni bilo na pretek, zato sem tudi sam želel nekaj zaslužiti. Družil sem se s prijateljem, ki je lovil gade in modrase, jim jemal strup in ga prodajal. Še sam sem poskusil in uspelo mi je. Starši so kmalu opazili, da imam preveč denarja, in oče je posumil, da kradem, saj on ni imel niti za kolo, jaz pa... Skoraj ga je kap, ko sem ga nekega dne odpeljal v klet našega stanovanjskega bloka in odprl zaboj, iz katerega so začele sikati strupene kače“, začenja svojo pripoved Pavle, ki se je že kot trinajstletnik prvič srečal s kačami, in so slednje postale del njegovega življenja. Ob gadih in modrasih si je vedno želel tudi eksotične kače. Želja se mu je uresničila v šestdesetih letih, ko se je v Mariboru srečal z afriškimi študenti, ki so študirali pri nas. Ko so se vrnili s počitnic, mu je eden od njih prinesel pitonova jajca in med njimi že enega pitončka, ki se je izvalil kar v letalu med letom iz Afrike. Tako se je začelo s kačami velikankami in Pavle se je odločil, da jih bo tudi dresiral. „Vse mlade kače so napadalne, zato se je treba z njimi veliko ukvarjati. Ko kača spozna človeka in se na njega navadi, neha gristi in sikati. Že z mladimi kačami se je treba ukvarjati vsak dan po nekaj ur, jih ovijati okoli rok in vratu ter jih tako navajati na človeka“, razlaga Pavle, ki dodaja, da je to mukotrpno delo, ki pa se bogato obrestuje. Zato s ponosom pove, da je imel doma že več sto različnih kač, od strupenjač do pitonov in udavov. Najstarejši piton je pri njem dočakal 45 (običajno kača živi 38 do 40) let in je tehtal 150 kilogramov, nato pa ga je, enako kot še nekaj drugih velikank, dal v cirkus. Pavlova asistentka na nastopih je žena Marica, ki ji delo s kačami ni prav nič tuje, pred časom je z njim nastopala tudi vnukinja Amanda, zdaj pa se mu večkrat pridruži deklica, ki ima doma tudi sama ameriškega goža. Tudi oba sina, ki sta z družinama ostala v Mariboru, sta zelo zaljubljena v kače. Kjer koli Pavle nastopa, je občinstvo navdušeno, najbolj nad pitonom Bobom, ki je kralj med njegovimi kačami. Petnajstletni tigrasti afriški Bobo je presegel dolžino osmih metrov, tehta dobrih sto kilogramov in obvlada med 43 in 48 odrskih točk. Najatraktivnejša je tista z ognjem, ki ga prižgejo na njegovem hrbtu, Bobo pa se ob tem niti ne premakne, čeprav je vsem znano, da se vse kače bojijo ognja. Ponosen je Pavle tudi na Binga, ki je Bobov potomec in je plod parjenja z indijskim pitonom. Pavle pravi, da je to doslej uspelo le njemu, zato je Binga poimenoval kar štajerski piton, zraven je čistokrvni Albin. Potem sta tu še nekoliko manjši tigrasti piton Dino in boa Goki, vse, kar ima, pa se je izvalilo pri Pavlu, ki še čaka na nov zarod. Vse seveda ne ostane doma, saj kače prodaja zoo marketom in večina eksotičnih kač, ki jih imajo slovenski ljubitelji teh živali, izvira iz njegovih legel. S svojimi kačami velikankami je Pavle nastopal tudi v tujini in na Dunaju se je osebno srečal s svetovno znanim in žal tragično preminulim raziskovalcem in lovcem na krokodile Stevenom Irwinom, ki je bil nad njegovim nastopom navdušen. Žal pa mu je, da ga ne vabijo na več nastopov v Sloveniji, saj je na tak način ljudi najlažje prepričati, da jih ni več strah pred kačami, sam pa se odzove za vsa povabila. Pravi, da je treba z vzgojo začeti že pri otrocih, v šolah, kjer je že nastopal, pa so bili nad kačami navdušeni. Tudi sam bi želel čim več nastopati in tako prislužiti nekaj denarja, saj vzdrževanje in hranjenje tako velikih kač predstavlja precejšen strošek. Svojim kačam Pavle daje hrano enkrat mesečno, največji piton Bobo pa pospravi tudi do 18 - 19 kur težkih 3-4 kg, ali deset zajcev, z lahkoto pa bi pogoltnil tudi 300-kilogramskega prašiča. Hrano jim daje v terarije, vsaki kači posebej, saj če bi bili dve skupaj, bi obe pograbili plen in močnejša bi s plenom požrla tudi manjšo. Kače pogoltnejo cel plen, ki ga v želodcu povsem predelajo, kmalu nato pa se tudi levijo. Ko kače rastejo, jim koža postane pretesna in jo morajo sleči. Pavle potrka po lesu in pravi, da v vseh petinštiridesetih letih ukvarjanja s kačami in ob številnih nastopih pred občinstvom ni prišlo do nobenega neprijetnega dogodka, večina pa je bila nad kačami navdušena. Mu je pa žal, da nihče v družini ne bo nadaljeval njegovega dela. Sam nam je priznal, da ga je včasih kakšna kača pičila, toda on ni občutljiv na njihove ugrize in pike. Sam je v teh letih postal tudi veterinar, zdravnik in vse drugo kar je potrebno za dobro sodelovanje s kačami. „Pri mojih kačah je zajamčena sigurnost, a ne smemo prezreti, da se tudi pri najboljšem hišnem prijatelju psu, muci ali celo zajčku oz. hrčku zgodi, da včasih ugrize“, pravi Pavle, ki jamči, da njegove kače ne napadejo niti kakršnokoli drugo žival, če se ne nahaja na mestu, ki je namenjeno za prehranjevanje. Ob tem nas je prijazni gostitelj podučil, da kače praktično nikoli redno ne spijo, ko pa zaspijo, jih ni težko prebuditi, saj so izležene doma, in jih je od malega učil, kdaj jih lahko prebudi oz. zmoti, tako da se lahko z njimi vsakdo slika ali jih poboža. Tudi njegov predstavnik za javne nastope Gorazd Žebot se je navdušil nad kače, in pravi, da bi bilo dobro ko bi nekoliko več pozornost kačam namenili že v šolah, saj so otroci nad kačami navdušeni. Sploh pa, kače niso noben bavbav, a jih je le potrebno približati ljudem. Potrdil pa je tudi, da nihče nima takšne ljubezni do kač kot Pavle...