Alojz Slanič je zaznamoval radgonsko (in slovensko) strelstvo V slovenskem športu je sicer veliko zagnanih in požrtvovalnih ljudi, ki s svojim volonterskim in ljubiteljskim delom služijo za vzor mnogim drugim. In eno častnih mest gotovo pripada 76 - letnemu strelskemu zanesenjaku Alojzu Slaniču iz Gornje Radgone. Tako on, kot njegova pred dobrim letom preminula žena Silva, in tudi mlajši člani družine, zlasti sin Davorin, so nedvomno ogromno naredili, ne le za radgonski, temveč tudi pomurski in slovenski strelski šport. To še zlasti velja za Alojza, ki je že desetletja v športu, kjer je v ospredju tarča in zračna puška, in ki je v tem času zaznamoval tako radgonsko kot slovensko strelstvo. Brez njega bi slovensko strelstvo zanesljivo bilo bolj revno, radgonskega pa najverjetneje niti ne bi bilo. Z njim pa je strelski šport bil več desetletij, in je tudi danes, ena najpomembnejših športnih panog v Gornji Radgoni in bližnji okolici. Vleki pečat pa je Alojz pustil tudi v strelskem športu severovzhodne Slovenije, in tudi cele države, cenjeno pa je tudi njegovo delo v strelskem športu izven državnih meja, kjer se je posebej odlikoval kot mednarodnih strelski sodnik, z licenco A, ter je sodil mnoga največja domača in mednarodna tekmovanja, med drugim tudi na evropskem prvenstvu.
Alojzu Slaniču, ki je bil rojen v Mariboru, strelstvo sploh ni bilo prvi šport. Sam je deloval v različnih športih, njegovi tekmovalni začetki pa so se nanašali na boks, kjer je dosegal več kot solidne rezultate, a je pesti hitro zamenjal za zračno puško in tarčo. S športom se je začel ukvarjati že kmalu po 2. svetovni vojni. Ko je bil vajenec Železničarske – industrijske šole v Mariboru, se je odločil za boks, saj je postal uspešen član mariborskega Železničarja. Med služenjem Jugoslovanske ljudske armade je bil član BK Borac v Banjaluki, od koder so nekoč prišli svetovno znani boksarji (Marjan Beneš, Ante Josipović...). Žal pa se je Alojz, čeprav je bil trikratni mladinski slovenski prvak, zaradi bolezni hitro moral posloviti z boksom, in se je že leta 1954 preusmeril v strelstvo. Najprej je delal v SD Železničar, nato pri SD Boris Kidrič v Mariboru. Ker se je s Štajerske preselil na Dolenjsko, kjer se je zaposlil v Mirni, se je kot strelec in organizator strelskega športa, najprej uveljavil v deželi cvička. Skupaj s takratnim predsednikom Strelske zveze Slovenije Vladom Mišico sta po Dolenjskem ustanavljala strelske družine (SD Sonja Vesel, SD Muljava, SD Agroservis Ivančna Gorica, med drugim pa je tudi tekmoval. Kot tekmovalec je Slanič največji uspeh dosegel v Grosupljem, kjer je leta 1963 osvojil „zlato puščico.
Po preselitvi v Gornjo Radgono, kjer se je leta 1965 zaposlil v podjetju Gorenje – Elrad, je Alojz nadaljeval s strelsko dejavnostjo, saj je bil strelec, organizator, strelski inštruktor, sodnik ipd. V različnih klubih in zvezah je pogosto bil predsednik, tajnik, različni referent, predvsem pa trener in inštruktor mlajših strelcev. Po njegovi zaslugi so v omenjeni delovni organizaciji kmalu ustanovili prvo strelsko družino – SD Elrad, ki je po propadu firme preimenovan v SD Radgona, ki uspešno deluje tudi danes. Poleg dela v domačem klubu ter sodniški organizaciji Strelske zveze Slovenije, je Alojz še danes vodilni organizator tekmovanj v Gornji Radgoni, dalj časa je bil tudi koordinator dela za severovzhodno Slovenijo ter predsednik komisije za pregled orožja in opreme pri SZ Slovenije. Ker ni zanemarjal nobenega športa je bil tudi v vodstvih drugih športov in športnih zvez. Za svoje več kot pet desetletij aktivno delovanje v strelskem športu je Alojz Slanič prejel številna visoka priznanja in odlikovanja, tako na lokalnem nivoju, kot v državah SFRJ in Slovenija, seveda niso izostala tudi mednarodna priznanja.