„MARTINOV LOV“ ZA OHRANJANJE STALEŽA IN DRUŽENJE

Čeprav je doslej veljalo nekakšno nepisano pravilo, da naj ne bi bil možen „skupinski“ lov članov sosednjih lovskih družin, še zlasti iz različnih lovnih območij, so to lovci in lovke treh lovskih ...
Kakšnih 80 lovk in lovcev iz treh lovskih družin z območja Slovenskih goric so uprizorili prvi skupni lov, ki bo poslej okrog sv. Martina postal tradicionalen Čeprav je doslej veljalo nekakšno nepisano pravilo, da naj ne bi bil možen „skupinski“ lov članov sosednjih lovskih družin, še zlasti iz različnih lovnih območij, so to lovci in lovke treh lovskih družin iz Slovenskih goric sedaj negirali. Tik po sv. Martinu so namreč člani lovskih družin Gornja Radgona in Negova iz pomurskega , ter LD Benedikt iz mariborskega lovnega območja, prvič pripravili in izpeljali enkraten skupni „Martinov lov 2010“. In po vsem kar se je dogajalo na celodnevnem druženju na revirjih vseh treh omenjenih lovskih družin, niti ne preseneča, da je padla odločitev, da bo „Martinov lov“ poslej potekal tradicionalno, na soboto po sv. Martinu. Takšen skupinski lov družin, čigavi revirji mejijo, je menda prava redkost, na območju Slovenskih goric pa je izpeljan prvič.
Sicer pa, vse skupaj se je začelo že zjutraj, ko so starešine treh lovskih družin: Janez Čeplak (LD Benedikt), Milan Kolarič (LD Gornja Radgona) in Vlado Rojko (LD Negova), na domačiji Karlo v Radvencih zbrali natanko 78 svojih kolegov in kolegic. Po obilnem zajtrku, temeljitem dogovoru, pregled orožnih listin in razdelitvi v skupine, se je lov najprej začel na območju LD Negova, kjer sta lovovodja bila Matija Karlo in Marjan Kšela. Že čez kakšni dve uri se je lov preselil na lovni revir LD Gornja Radgona, kjer sta lovovodja bila Milan Kolarič in Ladislav Pišek. Radgončani so pri stari šoli v Spodnji Ščavnici pripravili tudi malico, nato pa selitev v lovni revir LD Benedikt (vodja): Janez Čeplak in Rudi Kovačič).
Po približno petih urah pregona in lova so se vsi udeleženci zbrali pri lovskem domu Negova, kjer je potekal tudi pozdrav lovini. Ulov je sicer bil bolj kot ne bil skromen (niti polovica osebkov v primerjavi z udeleženimi lovci in lovkami), toda to ni posebej pomembno. Vsi trije starešine oz. predsedniki lovskih družini, so si namreč bili enotni, da je najpomembnejše druženje in predvsem, da se je „Martinov lov“ končal varno ter brez enega samega zapleta. In temu bodo strmeli tudi v bodoče, saj članice in člani zelene bratovščine niso morilci in pobijalci divjadi, temveč predvsem skrbijo za varovanje narave, ohranjanje staleža posamezne divjadi, ter druženje, ki je zlasti v gozdu in sploh na lovu izjemnega pomena...