Murska Sobota - V minulih letih je znani prekmurski monociklist Jože Vöröš pogosto pripravljal različne ekstremne dogodke, ki so navduševali predvsem zaradi njegove vztrajnosti. Več krat mu je uspelo doseči zadani cilj, včasih pa je tudi ves njegov trud splaval po vodi. Toda nikoli ni obupal, tudi takrat ko smo mu mnogi metali polena pod noge, oz. edino kolo njegovega monocikla. In seveda tudi letos ni šlo brez tovrstnega dogodka, saj je Jožetovo Športno društvo Gulliver Sports Team, v središču Murske Sobote (krožno po glavni Slovenski ulici), pripravilo in izvedlo športni projekt "Extremizem 2007", kateri je bil namenjen rušenju 27 let starega svetovnega rekorda v maratonski vožnji z monociklom. Po treh neuspehih pa je 39 – letnemu Jožetu Vöröšu iz Gornjih Petrovcev, v četrtem poskusu le uspel velik lov za tem rekordom. Premagal je namreč Švicarja Stefana Gaulerja, ki je na monokolesu pred natanko 27 leti, torej leta 1980, prevozil razdaljo 279,6 km. Toda naš rekorder je uspel prevoziti več, in sicer 280,9 km kar mu je uspelo že v 21 urah in 30 minutah, kar pomeni, da mu ni bilo treba voziti 24 ur.
Kljub velikim težavam z bolečinami v trebuhu od ranih jutranjih ur naprej, se je Vöröš srčno boril in le uspel. Ob zelo hladni in vlažni noči mu je s pomočjo spremljevalne ekipe uspelo zmagati. Njegova povprečna hitrost vožnje je bila med 13 in 16 km/h, in z veliko prednostno razdaljo v prvih dvanajstih urah vožnje si je lahko privoščil tudi nekaj postankov. Do 9. ure zvečer (začetek je bil natanko opoldan op.p.), je vse potekalo v najlepšem redu, nato pa se je zaradi prehrane pojavila kriza. Ekipa, ki me je ves čas spremljala, mi je ponudila "sekeli" zelje, čigar vonj me je premamil in sem zaužil pet velikih žlic. Očitno se je v želodcu nekaj vnelo. Nisem si mogel pomagati, zato sem se kar enajst ur dobesedno mučil in sem se še pred ciljem rešil te težave. Najtežje je bilo okrog tretje ure zjutraj. Šlo mi je na bruhanje, lotevala se me je omedlevica in komaj sem še potiskal pedala. To je bila posledica vnetja želodca. Na srečo se je stanje kasneje izboljšalo. Verjetno je svoje prispevala tudi psiha. Resno sem se bal, da mi bo zelje porušilo ves projekt! Pri tem se moram zahvaliti ekipi, ki je bila ob meni, maserju Urošu in drugim, ki so mi pomagali. Zagotovo so bili tudi oni zelo napeti, ker jim ni bilo vseeno pred prijatelji in znanci, ki so spremljali moj podvig. Ta zmaga pa je mogoče pika na i tistim nejevernim Tomažem, ki niso verjeli vame. Čeprav težko, sem dokazal, kaj sem zmožen, na kar sem zelo ponosen“, je dejal odlični prekmurski monociklist.
S tem rekordom, ki mu je manjkal med številnimi drugimi vrhunskimi dosežki, Jože Vöröš končuje svojo 25 let dolgo športno pot, očitno pa je tudi, da se ne bo popolnoma umaknil iz svojega priljubljenega športa – monociklizma. Sam si namreč želi realizirati še humanitarni projekt „Vozniki pozor“ po Evropski uniji, kjer načrtuje prevoziti pot skozi vse države EU v skupni dolžini kar 9.000 km in tako zbrati 1.000.000 evrov finančne pomoči za otroke kateri so izgubili starše v prometnih nesrečah. Prepričan je, da bo s pomočjo prometne policije in z združeno policijo Evrope, ter s pomočjo še nekaterih drugih strokovnjakov, realiziral tudi ta projekt, s čem želi predvsem opozoriti na preveliko število smrtnih žrtev na prometnicah po vsej Evropi. Vöröš upa, da mu bo pomagala tudi slovenska vlada, saj v prvi polovici drugega leta Slovenija predseduje EU in to priložnost želi izkoristiti, ker je drugače zelo težko priti do potrebne dokumentacije in dovoljenj.
O tokratnem svetovnem rekordu pa je Vöröš tudi povedal: „Uspelo mi je prav na ulici, kjer sem v bistvu začel s svetovnimi rekordi na krajših progah. Svojih občutkov se v tem trenutku ne zavedam dovolj, verjetno pa bodo prišli do izraza kasneje. Po pravici povedano so me prejšnji neuspehi že spravljali v nejevoljo. Toda vedno, ko sem se lotil športnih projektov, sem jih tudi uspešno končal. Zato sem vztrajal in ta dosežek je krona moje 25-letne športne kariere. Vem pa, da se poslej ne bom več spuščal v take tekmovalne podvige. Sedaj bo več časa za družino. Sin Aljoša se že ukvarja s športom, saj igra nogomet za Muro 05. Zelo sem vesel, da bo nadaljeval družinsko športno tradicijo, čeprav je bila moja opredelitev kolesarstvo“.