Gotovo je, da sodi motorno padalstvo med tiste športe, ki so Sloveniji prinesli največ uradno priznanih svetovnih rekordov. Žal pa le redki vedo, da je sedem članov Društva motornih padalcev (DMP) Štrk Murska Sobota, osvojilo kar 12 različnih svetovnih rekordov, ki so uradno priznani na mednarodni federaciji za ta šport v švicarski Lozani. In v čast omenjenih velikanov, ki so z osvajalcem sedmih svetovnih rekordov Vojkom Prahom na čelu, lahko ponos Pomurja in cele Slovenije, je DMP Štrk pripravilo posebno „srečanje svetovnih rekorderjev“, v motornem padalstvu, ali kot se uradno reče v letalstvu kategorije ULN Microlight. Na srečanju, ki se ga je v prostorih Hiše sadeži družbe v Murski Soboti, poleg pilotov (brez pokojnega Antona Tončeka Kosa) udeležilo tudi nekaj gostov, med katerimi tehnično osebje in konstruktorji, ter še nekateri gostje na čelu z upokojenim generalom Ladislavom Lipičem, ki je med drugim predlagal, da bi člani kluba vse svoje dosežke morali dati na papir in objaviti, kako se takšni dosežki ne bi pozabili.

Prisotni svetovni rekorderji iz konca prejšnjega in začetka tega stoletja, so spontano in zanimivo predstavili svoje občutke ob pripravi in izvedbi poletov, ko so rekordni doseženi, odgovarjali pa so tudi na vprašanja moderatorja Rajka ter prisotnih. Predstavljena je bila tudi oprema, fotografije, videoposnetki medalje in druga priznanja. Splošna in skupna ugotovitev je bila, da omenjeni šport neupravičeno nikoli ni bil cenjen in spoštovan tako kot bi to moralo biti in tudi svetovni rekordni nikoli niso bili ustrezno ovrednoteni. A to rekorderji ne obžalujejo, še več, predvsem mladim predlagajo, da se ukvarjajo s športom, ne le zaradi rekordov in naslovov, temveč zaradi sebe in svojega zdravja. Tudi šesterica svetovnih rekorderjev iz DMP Štrk je za svoje dosežke morala vložiti veliko iznajdljivosti in potrpljenja, ter volje, prostega časa in tudi denarja.

V ospredju celotne zgodbe je nedvomno Vojko Prah, ki je tako ali drugače, sam ali s sopadalcem sodeloval pri osvojitvi sedmih svetovnih rekordov. Vojko je tudi sicer človek izzivov, izumitelj stvari za splošno dobro človeštva. S športom se druži od mladih nog v smučarskem teku in smučanju, saj je rojen pred 56 leti v Mariboru in živel v Lovrencu na Pohorju. Življenjsko delo je bil njegov hobi šolanja policistov vodnikov in njihovih psov. Je tudi izumitelj discipline Agility, katerega danes po stadionih spremlja tudi 50.000 in več ljubiteljev psov. Sam postal s svojim psom svetovni prvak v lepoti na svetovni razstavi na Dunaju, ter v delu in znanju psov. Nekaj let je vadil in tekmoval v balinanju, v judu, nato pa v motornem padalstvu, kjer je bil ustanovitelj DMP Štrk Murska Sobota. Pripravil je 1. državno prvenstvo v letenju z motornimi padali v Kraščih na Goričkem, kjer je postavil tudi prvi svetovni rekord. Osemkrat je poskušal narediti rekordni prelet 50 km v trikotniku in brez uspeha, ko pa ga je postavil Miro Dobec, ga je potrdil in popravil hitrost tudi Vojko. Svetovne rekorde je osvojil tudi v hitrostnih preletih, dvigu v višine, ter v tandemih, kjer je želel vključiti več ljubiteljev letenja in njim omogočit vpis v svetovno zgodovino letalskega športa. Izmed številnih dogodivščin, ki so ga čakale, med drugim tudi padec in hujša poškodba, se je Vojko še posebej spomnil dogodka, ko je aprila 1999, skupaj s soprogo Alenko „letel“ nekje nad Veržejem v Prlekiji, in ko sta pogledala proti zemlji sta kakšnih 1500 metrov nižje videla švigniti štiri ameriške bombnike, ki so ravnokar šli bombardirati Beograd. Šele ko sta prišla domov sta ugotovila, da nikakor ne bi smela tistega dne leteti, in so torej imela srečo...

Seveda je srečo še večkrat imela tudi njegova žena Alenka Prah, ki se je kot jadralna padalka prisedla k Vojku kot sopotnica in je uradno prijavljena kot nosilka rekorda. V enem dnevu je pravzaprav postavila kar dva svetovna rekorda, in sicer čas dviga na 3000 metrov in absolutni rekord v višino s sopotnikom. Igor Marentič, jadralni in motorni padalec, danes tudi »drona« na Počku, saj je župan občine Postojna. Njegov slogan je »Mi znamo«, kar je dokazoval na Evropskem prvenstvu v Nagykaniszy na Madžarskem, ter na državnih prvenstvih v Sloveniji, kjer je bil tudi državni prvak. Prilagodljiv in vztrajen, je prišel v Noršince na vzletišče Marič in odletel dogovorjeno pot tako da je rekord bil njegov. Kljub temu, da je večina rekordov v društvu narejena z motorji na podvozju je Igor letel z motorjem na hrbtu, Poskušal je postaviti tudi rekord na 50 km v preletenem trikotniku, vendar je kljub preletu zadeva padala v vodo, ker rekord zaradi postavitve kotov ni bil pravilen in komisija ga ni priznala.

Med svetovnimi rekorderji je tudi Miro Drobec, učitelj jadralnega padalstva, ki je prišel na vzletišče v Krapje iz izpolnil pregovor: Prišel, videl in zmagal. Postavil je namreč rekord, katerega je pred njim osemkrat poskušal postaviti Vojko Prah, a mu ni uspelo. Miro se je držal Vojkovih navodil in izkušenj, in postavil rekord, in sicer z motorjem na podvozju. Roman Zelenko je potrdil, kako je potrpežljivost dobra človekova vrlina. Jadralni padalec je postal po nasvetih Robija Kološa. Najprej veliko startov in hoje na breg, nato pa na trajka. Treningi s Prahom na vzletišču Marič so dali rezultate, saj je štart naštudiral v nulo kot bi lahko rekli. Večji problem je bilo pristajanje na piko, kar mu je odneslo medaljo na Nemškem prvenstvu, kjer je boril z najboljšimi piloti a svetu in pristal na 4. mestu. Najmlajši rekorder je Zoran Zelko, ki je pričel leteti z ekstremne višine v Julijskih Alpah – v Bohinju. Nadaljeval letenje po Slovenskih vzletiščih in rekordno odletel disciplino 100 km trikotnik v tandemu z Vojkom Prahom. Danes ne leti več, posveča se delu v Avstriji in občasnim užitkom malega nogometa. Izmed rekorderjev med nami ni več Antona Tončka Kosa, legende pomurskega športa, človeka ki je živel s športom tudi takrat ko več ni videl oz. je oslepel. Bil je mojster v juda, kjer je bil učitelj tudi pilotu Vojku Prahu. In prav slednji ga je povabil, da se priključi jadralcem, kar je sprejel brez razmišljanja. Trening letenja je bil izziv za postavitev rekorda. Vse je bilo na mestu, Tunek kot so ga nekateri klicali je Vojku dejal, da ga ne bo vodil in da bo tiho, ko pa je izvedel, da sta uspela, je pa zapel pesem – arijo, katera še danes odmeva v ušesih, saj je imel sanjski glas za pesem. Veliko lepih spominih po opravljenem rekordu je bila pot v Ljubljano k predsedniku država na sprejem...

Vseh teh rekordov, kot je bilo slišati, ne bi bilo brez pomoči nekaterih prijateljev, med katerimi so še posebej izpostavili Tomaža Gajserja, vrhunskega pilota, ki je bil tudi predsednik ULN komisije, na SP v Španiji je osvojil srebrno medaljo, kar je največji uspeh motornih zmajev do sedaj. Je vrhunski računalničar, saj obvladuje tehniko računalništva a najvišjem nivoju, zato je tudi poskrbel za pilote, katere je predstavljal kot Slovenijo v mednarodni organizaciji FAJ in sodnik. Poskrbel je tudi, da so bile naprave pravilno pregledane, nastavljene in vsi podatki iz njih pravilno posredovani naprej v Švico, v Lozano, kjer je komisija nato potrdila svetovne rekorde.

Ing. Franc Marič, zmajar s kondicijo, čeprav se giblje proti 75. letom. Na njegovem vzletišču pri Moravskih Toplicah so se veliko naučili mnogi, ki nekaj pomenijo v letalskem športu. Tam je je Igor Marentič v ranih jutranjih urah 20. februarja 2003 postavil svetovni rekord. Zahvale so piloti izrekli tudi na račun Ljuba Madžarca iz Maribora, ter kovinostrugarja Vojka Bediča, brez koga se verjetno zgodba o uspehih v Murski Soboti nikoli ne bi pisala. Enako velja za Ivana Janka Maruška iz Gornje Radgone, človeka ki ima tehnična znanja elektrike in elektronike za letalske stvari v malem prstu....