Na njen rojstni dan jo je z delegacijo obiskal tudi župan Anton Slana V občini Sv. Jurij ob Ščavnici je 18. januarja praznovala 101 rojstni dan najstarejša občanka Nežika Kaučič iz Sovjaka. Na ta dan so jo obiskali številni sorodniki. Nedeljo pred njenim rojstnim dnem pa so se na njenem domu zbrali vsi njeni otroci in ji prinesli veselje, da se je lahko z njimi srečala in pogovarjala. Mi smo na rojstni dan spremljali delegacijo ki so jo tvorili župan Anton Slana in občinski svetnik Sovjak Ivan Fras, župnik Boštjan Ošlaj, KO Rdečega križa, predsednica Cvetka Fiala in aktivistka Terezija Budja in KARITAS-a Jožica Tibaut. Za njen rojstni dan so ji čestitali in izročili priložnostna darila. Dobila je tudi velik šopek rož občine. Kljub starostni utrujenosti, je našla moči, da je s vsakim spregovorila kako besedo. Še največ je modrovala iz let, ko je zdrava in gibčna lahko delala in se veselila svojih delavnih uspehov. Vsem je ob sprejemu čestitk in priložnostnega darila namenila kako besedo.
Nežika Kaučič se je rodila 18. januarja 1910. leta v Blagušu pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer je preživela večino svojih otroških let. Leta 1935 se je poročila Jurijem Kaučičem, ki je bil po poklicu sodar. V zakonu se jima je rodilo 8 otrok, od katerih živi še pet in so jo obdarili s 6 vnuki in 9 pravnuki. Mož je delal kot sodar, sama pa je skrbno obdelovala malo posest, ki je bila glavni vir potrebnega za preživljanje družine. Po 35 letih srečnega zakona ji je umrl mož. Tedaj je posest prevzel sin Jakob, ki si je ustvaril družino in je že pokojni. Sedaj vodi posest Nežikin vnuk Jožek, ki s svojo ženo Simono zelo lepo skrbi za svojo babico.
Najbolj se veseli obiskov. »Čeprav nisem sama, saj z menoj živijo vnuk Jožek in njegova žena Simona, ki zame lepo skrbita, se veselim vsakega obiska. Zlasti mojih otrok, hčerk Pavle (rojstno ime Micika) in Maksimiljane (rojstno ime Cilika), ki sta redovnici, Zinke in Nežike, ki imata družini ter sina Jurija z družino.« Ob njenih častitljivih letih, bi človek pričakoval, da od nje ne bi izvabil veliko besed. A, ni tako. Njeno pripovedovanje sega daleč v preteklost. Natanko se spominja mnogih ljudi, katerih ni več. Natanko se spominja blatnih klancev in mašnih poti, po katerih je vsako nedeljo in praznik odšla k maši. Ob godu njene zavetnice sv, Neže je povedala rek. »Če na dan sv. Neže dežuje, bo veliko fižola.« Pri tem pa je omenila, da je bil v preteklosti fižol, rekla je grah, pogosto na mizi, zlasti za kosilo. Opisala je tudi tedanji jedilnik. Na njem so se znašli koruzni, pšenični in ajdovi močniki, rekli so tudi zlevanka, zelje, repa in koruzni, ajdovi, in oženjeni žganci. Zalili so jih s kavo iz nadomestkov, »prenano žüpo«, to je prežganka, in kislo žüpo, seveda brez mesa. Žganci so bili pogosto na mizi tudi za kosilo, s katerimi so uživali kislo zelje in kislo repo. Kot pravi ima vse te jedi še danes rada. Nikoli pa ni pretirano pila alkoholnih pijač. Svojo dolgo življenje pripisuje zmernosti. Dejala je: »Duševno zdravje so mi krepila lepo družinsko življenje, molitev in vera v Boga, telesno pa preprosta hrana in delo.«