Srečati se z Alojzom Vogrinom je prijetno doživetje. V svoji bistri glavi, za leta, ki jih nosi, ima veliko spominov. Nekaj tega bomo predstavili tudi bralcem. Da bi ovekovečili praznovanje 80. letnega jubileja, ki se je odvijalo v Gostilni Šenekar v Spodnjih Ivanjcih, smo se udeležili slavja tudi mi. Dogodek smo zabeležili v sliki, intervju pa opravili naslednje dni na domu v Okoslavcih. Slavje so mu, 25. maja 2013, pripravili njegovi otroci z družinami, za kar jim je nadvse hvaležen.
Alojsz Vogrin se je rodil v kmečki družini, ki je gospodarila na 20 ha zemlje , 21. maja 1933. leta v Cogetincih, ki sedaj sodijo v občino Cerkvenjak. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Cerkvenjaku, je do 27. leta delal pri starših na kmetiji. Tedaj si je s prihranki in posojili sorodnikov, za kar jim je še danes hvaležen, v Grabonoškem Vrhu kupil staro hiško in nekaj zemlje. Da bi odplačal dolgove se je za kratek čas zaposlil v Avstriji, nato pa v Nemčiji. Eno leto je delal v veliki mizarski delavnici v Bonu, kjer je ob dviganju velikih ivernih plošč zbolel na hrbtenici. »Strašansko me je bolelo, vendar nisem šel na bolniško, kajti bal sem se, da bi me podjetnik odpustil. Tedaj sem se zatekel Bogu. Ko sem le mogel sem šel v bližnjo cerkev in molil za zdravje. Naj se komu zdi še tako nemogoče, rešil sem se bolečin in lahko normalno opravljal zaupana mi dela. Po enem letu sem se zaposlil v gradbenem podjetju v Kölnu, kjer sem delal tri leta, do vrnitve v domovino. Delal sem pri gradnji tovarniških dimnikov in to na višini do 145 metrov.«
Na višini več kot sto metrov, ga je »vohala« smrt, kot rečemo v prispodobi. »Tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Lastnik podjetja je upravljal dvigalo in bil pri tem nespreten. Dvigalo je pognal previsoko, takó,da je zadelo zidarski oder. Meni so pod nogami odletele deske(fosni). V sili sem se prijel vrvi dvigala, ki mi je pest stisnila v kolut. To me je rešilo, da nisem padel v globini. Jaz pravim, da me je rešil sam Bog.«
Alojz si je ustvaril družino. »Ob obisku v domovini, sem čisto slučajno srečal mojo ženo Marijo Kur, ki se je z veliko prtljage vračala iz Maribora na dom v Kunovo pri Negovi. Pomagal sem ji tovoriti prtljago na avtobus in se zanjo tudi zanimal. Ni bilo zastonj, saj sva se 1967. leta poročila, in se nastanila v hiši, ki sem jo, kot sem že omenil, kupil v Grabonoškem Vrhu. Ker so se nama rojevali otroci je bila hiška pretesna, zato sva tukaj, kjer sedaj živiva, v Okoslavcih kupila Klobasovo hišo, ob kateri je bilo 1,04 ha zemlje. Ker sem po starših podedoval nekaj zemlje sva redila več glav živine in prašiče za svoje potrebe. Žena je lepo skrbela za družino in dom, jaz pa sem se zaposlil v Radenski, kjer sem dočakal pokoj. Najino družino so osrečili otroci: Emica, Tonček, Marjeta in Otilija. V veliko veselja nama daje 7 vnukov in en pravnuk. Kakor povsod, smo tudi mi opustili rejo živine in prašičev. Srečna sva, da si je sin Tonček doma postavil hišo, hčerka Marjeta pa si je za svojo družino uredila stanovanje v hiši. Vesel se, da naju otroci spoštujejo in naju redno obiskujejo. Največkrat se zberemo ob nedeljah. Tedaj je v naši hiši veselo.«