Njeni najbližji so ji pripravili veliko slavje v gasilskem domu v Lutvercih Kdo bi vedel, razen nje same, koliko sreče je ob praznovanju 80 letnice življenja v gasilskem domu v Lutvercih doživela 80. letna Anica Zorko iz Podgorja pri Apačah. Na prekrasno sončno soboto, 2. avgusta, ko je toplo sonce pretirano ogrevalo ozračje, je bilo toplo pri srcu tudi slavljenki, ki jo je pričakala polna dvorana njenih najbližjih, sorodnikov in prijateljev, da bi skupaj slavili njen visoki življenjski jubilej. Slavje so ji pripravili njuni hčerki Angela in Marica ter seveda tudi njeni vnuki. Slavju smo se pridružili tudi mi. Prišli smo skupaj z delegacijo KO RK Stogovci, poverjenicama, ki sta zastopali predsednico Milko Patekar, Jasno Vinčec in Marjeto Novak, ter podžupanom občine Francem Pižmohtom, ki so ji čestitali za njen jubilej in ji izročili darila. Kot nam je povedala je bila obiska nadvse vesela.Vesela je bila tudi obiska predstavnika Društva invalidov, pododbora Apače, Gornja Radgona Ludvika Šadla in čestitk Društva upokojencev Gornja Radgona.
Po sprejemu čestitk in daril, smo jo radovedno spraševali o njenem življenju. Delavna in zgovorna kot je, je rada odgovarjala na naša ne preveč vsiljiva vprašanja. Da bi bili pri zapisu čim bolj pošteni, smo ji dejali: »Mama Ana, mi vas vprašamo karkoli, vi pa odgovarjajte, kar vam je volja«. Ob tem se je prešerno nasmejala in pogovor je stekel. Besede so ji tekle, kot bi brala knjigo življenja, ki jo je kdove kdaj zapisala. Njen zdrav razum ji dovoljuje, da se spominja dogodkov vse odkar pomni do danes. To je pri teh letih lahko življenjska sreča. Takoj nam je povedala, da je srečna, ko lahko dela in sama skrbi zase, ob tem pa tudi za številno »družino«, živali. Družbo ji vsak dan delajo: svinja, zajčki, kokoši, race,muce in psičk Bobi, ki jo spremlja na vsakem koraku. Pa pojdimo k začetku njene življenjske zgodbe.
Anica Zorko se je rodila v viničarski družini Gorenčič, v kateri se je rodilo 12 otrok, 27. julija 1928. leta v Murščaku. Družina je živela v viničariji kmeta Križaniča iz Hrastje Mote. Osnovno šoli je obiskovala na Kapeli, po kateri se je zaposlila v Radenski. Je ena tistih živečih delavk, ki so 8 let delale v nalivalnici slatine, ki tedaj deloavala globoko pod zemljo. Kot je dejala je bilo delo težko, a je bila vesela, da ga je dobila. Ko je prišla v Apaško dolino, se je zaposlila v tedanji Kmetijski zadrugi, kjer je delala 4 leta. Po propadu zadrug, rekli so njihovi razpustitvi, so njeni družini, poročila se je 1949. leta, v Podgorju dodelili slamnato hišo in 2 ha veliko posest.V zakonu, ki je razpadel, so se ji rodili štirje otroci, od katerih živita le hčerki Angela in Marica, ki sta si ustvarili družine, ter ju razveselili s 5 vnuki in 8 pravnuki. Ko je ostala sama ji ni bilo lahko. Imela dobro mamo, ki ji je pomagala pri varstvu otrok, ko je delala v Avstriji, da je lahko preživljala družina. Ko so otroci nekoliko zrasli, se je, leta 1972, zaposlila v tedanjem Hotelu Grozd v Gornji Radgoni, kjer je delala vse do upokojitve. Kljub temu, da je živela z otroki sama, si je zgradila novo, v kateri sedaj preživlja jesen življenja. Kot nam je povedala, je srečna, da še lahko dela. Čeprav živi sama, ji ni dolg čas. Zaposlujejo jo že omenjene živali, ki ji veliko pomenijo. V preteklosti, ko je imela več moči, jih je bilo pri hiši še več, saj je v hlevu mukalo po 6 krav in krulilo po 20 svinj. Kot je dejala vztraja zato, ker še zmore, vztraja zato, ker so jo vse življenje spremljale domače živali. Mnogi so že opustili rejo živali, saj nimajo niti kokoši, ona pa vztraja. Posebno veselje ji naredijo pogosti obiski njunih dveh hčera Marice in Angele, ter njenih najbližjih.