V občini Apače imajo že nekaj let lepo navado, da se ob okroglih obletnicah rojstev njihovih občanov spomnijo z obiski na domu. Teh obiskov se udeležijo predstavniki Rdečega križa in župan ali njegov pooblaščenec. Skoraj vedno, ko je le mogoče, se delegaciji priključimo tudi mi, kot dopisnik lokalnega časopisa Prepih. Tokrat je delegacija KORK Apače, katero je vodila predsednica Olga Edšidt, z njo so bile Suzana Tropenauer, Gerta Vukan in predsednica OZ RK Gornja Radgona Silva Vračko, opravila obisk pri Olgi Gjergek v Črncih pri Apačah. Istočasno je slavljenko obiskal novoizvoljeni bodoči župan Franc Pižmoht, ki je obiskoval jubilante tudi v preteklosti, ko je bil še podžupan občine. Kot nam je povedala slavljenka, je bila obiska omenjenih nadvse vesela.
Po izročenih čestitkah in izročenih priložnostnih darilih, smo sedli za bogato obloženo mizo, ki jo pripravili njena hčerka Anica, njen mož Janko in vnukinja Tanja. Ob ponujenih dobrotah, smo najprej nazdravili z radgonsko penino, da je lažje tekla beseda. Kakor običajno smo slavljenki postavljali vprašanja, rezultat tega pa je pričujoči zapis.
Olga Gjergjek, tak priimek nosi od rojstva, čeprav je 51 let živela v izvenzakonski skupnosti z Jakobom Stöberom, ki je bil vojvodinski Nemec, se je rodila 17. oktobra 1930. let v Gerlincih v Prekmurju. V kmečki družini se je rodilo pet otrok. Ker za vse doma ni bilo dovolj kruha, se je kot 15 dekle, ko je končala osnovno šolo, ki jo je obiskovala v Gerlincih, zaposlila v tedanjem kmetijske posestvu v Smederevu v Srbiji. Tam je spoznala svojega sopotnika, ki je prav tako bil zaposlen v Smederevu. Bil je sin bogatega nemškega veleposestnika, ki so imeli več kot 60 ha zemlje pri Vršcu v Vojvodini. Da bi se tedanja oblast polastila njihovega bogastva so ga likvidirali, mati pa je umrla v zaporih. Kot 12 letni deček je bi poslan v Smederevo, kjer je odraščal. Na željo Olge sta se odpravila na delo v Škofjo Loko, kjer je Jakob delal pri zidarjih, Olga v podjetniški menzi. Po dveh letih dela, sta se leta 1960 odpravila v apaško dolino, kjer sta našla delo v tedanjem Kmetijskem kombinatu v Črncih. Tam sta si kupila 50 arov zemlje in si zgradila novo hišo in gospodarska poslopja. V družini, že v Smederevu, sta se jima rodili dve hčerki Anica in Hilda, ki sta jo obdarili s štirimi vnuki.
O bivanju v Črncih nam je povedala: »Takoj, ko sva prišla v Črnce, sva začela razmišljati o svojem domu. Kupila sva si zemljo in počasi gradila dom. Oba sva delala v kmetijstvu. Moja zaposlitev je bila v govejih hlevih. Tam sem dnevno na roko molzla 40 krav in namolzla po 500 litrov mleka. To je bilo težko opravilo. Tu sva oba z možem tudi dočakala pokoj. Po postavitvi hiše sva pristopila tudi k dokupu zemlje. Tako sedaj posest šteje 5 ha. Ker plače niso bile velike, sva ob delu doma redila živali. Za potrebe družine sva imela le po eno kravo. Več pozornosti sva namenjala prašičereji. V hlevih sva redila po 30 prasečnic in se tako ukvarjala z vzrejo malih pujskov. Danes so hlevi prazni, pri hiši gojimo le kokoši. Srečna sem, da si je hčerka Anica z možem Jankom Štuhecom, doma ustvarila družino, kjer lahko živim mirna upokojenska leta. Z vsem sem dobro preskrbljena. Sama nikoli nisem rada kuhala, saj je to odlično opravljal moj mož. Sedaj to nalogo opravlja hčerka Anica ter vnukinja Tanja, ki tudi rada kuha. V pokoju se kratkočasim z branjem časopisov. Zjutraj sta prva na vrsti Delo in Slovenske novice, ki jih prebiram ob jutranji kavici. Pri hiši je še več časopisov: Nedeljski dnevnik, Vestnik, Ognjišče, tu in tam Prepih, pa še se kaj najde. Ker sem sorazmerno zdrava, mi veliko pomeni tudi kolesarjenje. Kolo je moje prevozno sredstvo, saj se z njim večkrat, vedno tudi ob nedeljah, ko grem k maši, odpeljem v Apače. Škoda, da še ni pločnika ali kolesarske steze do Črnc. Upam, da bo za to poskrbel novi župan Franc Pižmoht.«
Olga ima dober spomin. To je dokazala z naštevanjem letnic, ki so bile pomembne v njenem življenju. Ko smo jo vprašali, zakaj se ni poročila nam je povedala: »Kaj bi bilo drugače, če bi stopila pred matičarja ali oltar? Oba z mojim Jakobom, ki je bil dober človek, sva živela in delala pošteno in v poštenju vzgajala tudi hčerki. Lahko rečem, da sva imela, kljub temu, da nisva bila poročena, lepo skupno življenje.« Olga je ob službi, skrbi za družino in dom, našla čas za delovanje v DKŽ Apače, kjer je za svoje delo dobila priznanje. Je tudi članica DU Pododbora Apače, kjer se udeležuje srečanj, ki jih prireja društvo.