Tu v domu starejših sem končno našla topel dom Tako nam je dejala Marija Posavec iz Gornje Radgone, ko smo jo obiskali, da bi zabeležili njen visoki življenjski jubilej. Bili smo priča slavju, ki so ga zaposleni v Domu starejših v Gornji Radgoni, pripravili ob praznovanju njenega praznovanja 90 letnice življenja. Tedaj so jo v jedilnici Doma starejših, kjer biva z obiskom počastili župan in poslanec Anton Kampuš, podžupan občine Vinko Rous, direktor doma mag. Marjan Žula, predsednik Zveze borcev Jože kos, ter drugi. Vsi zgoraj našteti, so slavljenki čestitali in ji izročili priložnostna darila.
Marija Posavec se je rodila 1920. leta v Rogaški Slatini, kjer je oče, deloval kot odličen čevljar. V družini v se je rodilo 10 otrok, zato njeno otroštvo ni bilo nič otroško. Že zgodaj je morala oditi služit k manjšemu posestniku. Podobna usada je zadela tudi njene brate in sestre. Osnovno šolo je začela obiskovati v Rogaški Slatini, končala pa jo je v Šmarju pri Jelšah. Po končani šoli ni bilo pogojev za nadaljnjo šolanje, zato je sezonsko zaposlila v slaščičarni v Rogaški Slatini. Tedaj je stanovala pri svojem dedku Florjanu Krušiču, ki bi tudi odličen čevljar. Življenjska pot jo je nato pripeljala v Beograd, kamor je šla za služkinjo pri svojih sorodnikih. Sicer so iz Slovenije prihajale služkinje k beograjski gospodi. Tem so rekli Beograjske služkinje iz Slovenije. Družine so jih rade sprejemale, saj so veljale za poštene in delavne. Ob njenem prihodu so bili presenečeni, da je tekoče znala brati in pisati v cirilici. Ob napadu Nemčije na Beograd, je 1941. leta, je doživela strašno bombardiranje. Nekaj časa je še ostala Beogradu pri sorodniki, nato pa se je vrnila k staršem v Slovenijo. Ker je bilo življenje težko, je iskala zaposlitev. To sta ji na Dunaju poskrbela brata, ki sta bila zaposlena na železnici. Delo služkinje je dobila pri trgovcu s čevlji. Z delom je bila zadovoljna toda, zaradi bolezni se je vrnila staršem. Ker je ostala v evidenci kot delavna sila so ji še prve mesece 1945 pošiljali vabila, da se oglasi na borzi dela.
V naše kraje, nekdanjo občino Gornja Radgona, se je preselila zaradi otroka sina Branka rojenega 1947, ki je živel pri starših, ki so se kot kolonisti naselili v Plitvici. Tedaj je nastopila službo kot administratorka na Javnem tožilstvi v Gornji Radgoni, ki pa je bilo ukinjeno in preseljeno v Ljutomer. O njenih zaposlitvah, ki jih je po sili razmer pogosto menjavala, bi lahko veliko pisali. Omenimo naj le, da se je njen delovna pot začela in končala s pisarniškim delom, ko je šla 1975. leta, v pokoj kot tehnična sekretarka pri OOZK Gornja Radgona. Eno zanimivost iz njenega življenja v Gornji Radgoni, moramo omeniti. Lahko bi rekli, da je bila soustanoviteljica knjižnice v Gornji Radgoni. »Ko sem prišla v Gornjo Radgono sva z Pavlo Križnik, bilo je okoli 1950. leta, našli v Hotelu Slon, ki je stal nasproti Kolerjeve gostilne, v veliki sobi kupe knjig. Tam sem dvakrat na teden pomagala ustvarjati evidenco in nastavljati kartice za izposojo. Mojo poznavanje tega dela mi je prišlo prav, ko sem pozneje eno leto v Knjižnici ljudske univerze Gornja Radgona, ko sem že bila v pokoju, nadomeščala knjižničarko v času bolniške.
Njen konjiček je bilo petje. Že zgodaj je rada pela pri zborih. Samostojno je za zabavo pela tudi na partizanskih mitingih, ki so jih pripravljali na podeželju. Pela je tudi z bratom Avgustom, ki tudi živi v Gornji Radgoni. V Gornji Radgoni jo je v mešani pevski zbor pripeljal Jože Bezjak, pozneje ga je vodil Friderik Volf, ki jo je zaradi lepega glasu povabil na avdicijo v Mariborsko gledališče. Ob petju je rada delala tudi na zemlji. Ko je imela čas je šla peš v Plitvico k staršem, da jim je pomagala pri kmečkih delih. Ponavadi sta šla staršem pomagat oba z bratom Avgustom. Kot je dejala, se je s tem staršem vsaj malo oddolžila za skrb, ki so jo imeli z njenim sinom Brankom.
V uvodu smo zapisali, da je Marija v Domu starejših našla topel dom. »Res je! Prej sem 38 let živela v podstrešnem stanovanju na Partizanski cesti. Tam je bilo poleti strašno vroče, pozimi pa mrzlo. Stanovanje se ni dalo ogreti. Prav zato vam pravim, da imam tukaj sedaj topel dom. Tudi sicer je lepo. Osebje je prijazno in lepo skrbi za nas. Tudi hrana je dobra. Ker sem še pri močeh, grem rada na sprehode bodisi v mesto ali pa ob reki Muri. Rada tudi berem kašno knjigo in časopise. Naj povem, da sem se v življenju 20 krat selila. Milim, da je to moj zadnji dom.«