S čebelarjem Alojzom Breznikom smo se srečali na številnih občnih zborih ČD Peter Dajnko Gornja Radgona, nazadnje pa v ČD Apače, kjer je član od ustanovitve tega društva. Obljubljali smo mu , da ga bomo obiskali njegovem domu v Segovcih pri Apačah, kjer ima postavljen čebelnjak. Tam smo ga, kot to mora biti, če že predstavljamo čebelarja, naredili pričujoči posnetek. Ker smo se postavili na poti, koder imajo «koridor« čebele, nas je ena »poljubila« na brado. Pik ni bil kaj strašnega, žal pa nam je bilo čebele, ki je morala po piku umreti.
Od čebelnjaka sva se umaknila v hišo, kjer je stekel pogovor o njegovem življenju in razumljivo, še najbolj o čebelah. Alojz Breznik se je rodil v želarski družini, ki je imela 3 ha veliko posest, 20. junija 1933. leta, v Lešanah. Šolo je obiskoval v Apačah, kot je dejal, v času vladavin kralja Petra, Hitlerja in Tita. Pokojnino si je prislužil z zaposlitvijo v nekdanjem trgovskem podjetju Sloga v Apačah, kjer je bil hišnik. Leta 1965. si je z ženo Elizabeto ustvaril družino, v kateri so se rodile hčerke Kristina, Albina, Marija in Irena, ki so ga obdarile z 5 vnuki in eno pravnukinjo. Po poroki se je z ženo preselil v Segovce, kjer sta z gospodarila na 5 ha veliki posesti. Kljub letom še vedno kmetujeta, saj redita živino in prašiče. Ob tem je dejal: »Vajena sva kmečkih dela, zato še gospodariva po starem. Kmetovati pa bi ne mogla, če nama ne bi pomagale hčerke in njihovi partnerji. Zdi se mi škoda, da bi kmetovanje opustili. Tako pa veliko hrane pridelano doma. Ker sem čebelar, sem spet začel sejati ajdo, ki mi daje dva pridelka, med in zrnje.«
Zanimalo nas je od kdaj že čebelari: »Strast do čebelarjenja sem podedoval po očetu, ki je bil čebelar. Z zanimanjem sem spremljal njegovo delo pri čebelah, ter mu tudi pomagal. Resno sem se začel ukvarjati s čebelarstvom, ko sem se leta 1965 preselil k ženi v Segovce. Začel sem čebelariti Dunajskimi panji, z njimi je čebelaril tudi oče, katere so čebelarji popolnoma opustili. Kot čebelar, danes imam na skrbi 53 naseljenih panjev, sem se vključil tudi v Čebelarsko društvo Peter Dajnko, ki je tedaj delovalo na področju tedanje občine Gornja Radgona. V njem sem bil član 62 let, sedaj pa sem član lani ustanovljenega Čebelarskega društva Apače. Za dolgoletno članstvo sem ob 50 letnici članstva v Čebelarskem društvu Peter Dajnko Gornja Radgona prejel priznaje Anton Janše III. stopnje in priznanje ČZD Pomurje priznanje Antona Janše II. stopnje. Članstvo v društvih mi je veliko pomenilo, saj sem prek njega obiskoval številne tečaje, pa tudi strokovne ekskurzije. Danes ni mogoče čebelariti brez znaja. Čebele pestijo bolezni, ki jih včasih ni bilo. Posebno uničujoča je varoja, ki lahko uniči čebeljo družino.« Kakor mnogi starejši čebelarji, tudi on nima naslednika. Ob koncu nam je povedal zanimivo zgodbo, ki se mu je pripetila letos. Poleti je na dvorišču žagal drva za zimo, ob tem mu je nad glavo krožil roj čebel. Ko se je usedel, kot rečejo čebelarji, ga je pospravil v panj. Ob tem je opazil matico, ki je bila označena s številko 92. Ker je bil roj slab, mu je dodal nekaj čebel in tako, ga je obdržal pri življenju. Zanima ga, odkod je priletel roj? Če bi kateri od čebelarjev, ki je imel označeno matico s številko 92, bral ta prispevek, bi bil vesel, če se mu oglasi.