Sodnike okrajnih sodišč v Gornji Radgoni, Lenartu, Lendavi, Ljutomeru, Mariboru in Murski Soboti, čaka v naslednjih tednih in mesecih, najverjetneje tudi letih, zelo zahtevno delo. Odločati namreč morajo v zadevah, ko državljani terjajo odškodnino od svoje države, slednja pa se z vsemi štirimi otepa morebitnega plačila takšne ali drugačne odškodnine. Državljani, tisti ki živijo neposredno ob glavni državni cesti Maribor – Lendava, torej ob 5. evropskem koridorju, po kateri se med drugim dnevno pelje najmanj 5000 „tranzitnih“ tovornjakov, težkih čez 20 ton, preko svojih zagovornikov tožijo državo, ki naj bi bila kriva, da ni poskrbela za normalno življenje. Ves tovorni promet, ki se je začel povečevati že ob osamosvojitvi, posebej pa se je povečal in še naprej raste po vstopu Slovenije v EU „povzroča nenormalen hrup, tresljaje in onesnaženost zraka z izpušnimi plini. Tako so pri hrupu presežene kritične vrednosti, pri onesnaženosti zraka so presežene mejne vrednosti, tresljaji pa so tako močni, da so neprimerljivi od tistih, ki so v okoljih, ki niso v neposredni bližini prometnih cest. Tožeči stranki je tako onemogočeno normalno življenje, saj mora trpeti vse te neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet po glavni cesti...“, je med drugim zapisano v eni izmed tožb zoper državo. Povsod pa tudi piše, da ljudje, ko so doma, predvsem pa po noči, dejansko nimajo normalnega življenja. Že če se hočejo pogovarjati ali gledati televizijo, morajo imeti zaprta okna. Ob tem se od ceste širi neznosen smrad od različnih izpušnih plinov in tudi dim, tako da se ljudje tudi zunaj hiše ne morejo dolgo zadrževati, tam posedati in uživati v naravi. Poleg duševnih bolečin, ter tudi drugih obolenj, praktično vsi prebivalci ob cesti imajo tudi velikansko materialno škodo na objektih. Predvsem so to razpoke na stenah, nabiranje vlage ipd. Vsi tudi trdijo, da zaradi prometa, ki po cesti teče noč in dan, ne morejo normalno spati, se normalno pogovarjati, skratka, ne morejo več normalno živeti, uničeno pa je tudi njihovo premoženje.
Po obtožnicah, je hrup posebno moteč ponoči, ko ljudje ne morejo zaspati, se pogosto prebujajo in tako v bistvu nobeno noč ne more normalno spati in se odpočiti. „Vse to vpliva na splošno počutje tožeče stranke, ki je seveda zaradi tega vedno bolj nervozna in živčna ter tudi v odnosu do drugih ljudi napeta. Zaradi tresljajev od težkih tovornjakov in vlačilcev, na hiši tožeče stranke žvenketajo okna in ogledala v kopalnici in na drugih mestih. Premika se posoda v omarah in na mizah. Vse to je izključna posledica prekomernega povečanega prometa po glavni cesti. Ker navedeno traja skoti ves dan, dejansko tožeča stranka trpi duševne bolečine...Takšno stanje traja v tem obsegu še najmanj pet let in se nenehno povečuje“, je med drugim zapisano v eni izmed tožb zoper državo, kjer sodišču predlagajo, da izvede ustrezne dokazne postopke, ter razsodi, da je država dolžna stranki plačati odškodnino v znesku 6.260,00 evrov (povprečno se zahtevki gibljejo med štiri in sedem tisočakov €), z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter pravdnimi stroški, ki gotovo ne bodo nizki, zlasti zaradi milijonskih zneskov izvedenskih mnenj. Tako naj bi država, če izgubi lahko plačala državljanom ter za stroške okoli 10 milijonov evrov.
Po mnenju toženke (države), očitane imisije, ki da niti ne presegajo mejnih vrednosti, povzročajo vsi vozniki, ki uporabljajo prometnico kot javno dobro in zato naj bi občani v hitro razvijajoči se družbi bili dolžni trpeti določene neugodnosti. In zato naj ne bi bila kriva država, ki v primerjavi s tožniki, vsaj za zdaj, ni za nobeno poravnavo. Toda že v nekaterih drugih, že iz leta 2002 in 2003, pravnomočnih sodbah s Cankarjeve ulice v Murski Soboti, je tudi višje sodišče mnenja, da mora država preko Direkcije za ceste urediti prometne tokove teko, da z njimi ne nastajajo nedopustne posledice okolje. In če te nedopustne posledice obstajajo in jih je mogoče pripisati določljivim povzročiteljem, se te morajo odpraviti, kajti v nasprotnem je država odškodninsko odgovorna. In v takšnem primeru, ko so duševne bolečine zaradi zmanjšanja možnosti v zdravem življenjskem okolju, je utemeljena tudi denarna odškodnina. Takrat je okrajna sodnica soboškega sodišča Tatjana Sotlar odločila, da je Ministrstvo RS za promet oz. Direkcija RS za ceste, moralo oškodovancem plačati dokaj visoke odškodnine in pravdne stroške. In prav takšne odločitve soboškega sodišča, kljub nasprotovanjem zastopnice države - državne pravobranilke Irme Wolf, naj bi bistveno vplivala tudi na razplet sedanjih tožb, ob tem pa je za pričakovati nove in nove tožbe zoper državo
Največ omenjenih tožb je doslej vloženih na radgonskem območju, saj je tamkajšnjo okrajno sodišče dobilo že 452 zasebnih tožb prebivalcev krajev ob glavni cesti od Spodnje Ščavnice do Vučje vasi (občini Gornja Radgona in Radenci), večino tožnikov za zastopa radgonski odvetnik Janez Kaučič. Sicer pa je radgonsko sodišče tudi prvo, ki je, preko dveh sodnikov, predsednika sodišča Marjana Neuvirta in bivše predsednice Majde Bakan Šiftar, že začelo tudi z glavnimi obravnavami teh zadev. Na ostalih omenjenih okrajnih sodiščih skupaj čaka še najmanj tisoč enakih tožb, vsi zasebni tožniki od države zato, ker dovoljuje čezmerno prometno obremenjevanje glavne državne ceste G1/3, zahtevajo denarno odškodnino od 4000 do več kot 7000 evrov. Ene izmed okoli 120 obravnav, ki jih je začetno (prvi narok) opravil sodnik-svetnik Marjan Neuvirt, smo se udeležili tudi sami, kjer smo se lahko prepričali, da zadeva še zdaleč ne bo tako enostavna, toda več kot očitno je tudi, da se je sodnik Neuvirt dobro pripravil in preštudiral podobne zadeve iz preteklosti in nekatere medicinske izraze, ki se nenehno ponavljajo. Državna pravobranilka je že zahtevala njegovo izločitev, a ji predsednik Višjega sodišča v Mariboru ni ugodil, sam Neuvrit pa je dejal, da bo med drugimi dokazi tudi sam šel na teren ter na licu mesta, tudi v spalnici, kuhinji ali dnevni sobi ugotavljal ali so državljani dejansko odškodovani.
Na eni strani so stali tožniki: Erika, Erika mlajša, Maja in Stanko Sakovič iz Gornje Radgone, ter njihov zagovornik – substitut Zvonko Brenčič, na drugi pa državna pravobranilka Irma Wolf. Sakovič je mimogrede pobudnik in vodja gornjeradgonske civilne pobude, ki se bori za izboljšanje razmer ob tej cesti, sam z družino pa je med najbolj ogroženimi zaradi vsega hrupa, tresljajev in izpušnih plinov, saj živi le nekaj metrov od omenjene državne ceste, in zato zasebno tožijo državo oziroma Družbo RS za ceste. Stanko Sakovič je dejal, da je od države kupil stanovanje, ko mimo ni peljalo toliko tovornjakov, pravzaprav jih ni bila niti desetina v primerjavi z današnjo. Zato je prepričan, da mu je država dolžna povrniti škodo. Enako pa trdi še najmanj 1500 odškodovancev na območju med Mariborom in Lendavo. Državna Družba RS za ceste je sicer prek državnega pravobranilstva na vse tožbe že odgovorila, da so neutemeljene in da sploh nimajo pravne podlage, saj naj po njihovih podatkih hrup, tresljaji in onesnaževanje z izpušnimi plini zaradi povečanega tovornega prometa ne bi presegali dovoljenih vrednosti. Pri DRSC trdijo tudi, da se obremenjenost ljudi in okolja s prometom ob pomurski glavni prometni žili ne razlikuje veliko od nekaterih prometno obremenjenih krajev drugod po Sloveniji. Toda, že statistični podatki o številu tovornjakov, ki jih je sodišču posredovala PU Murska Sobota, postavljajo toženko na laž. Kljub temu je DRSC tudi prepričan, da dobro upravljajo s „sporno cesto“. Tožniki vztrajajo pri trditvah, da je prepustnost ceste skozi njihove kraje že zdavnaj presežena in da že imajo zdravstvene posledice. Zato je pravobranilka Wolfova, za primer da bi ugotovili odgovornost države, med drugimi dokazi terjala tudi zaslišanje izvedenca medicinske stroke, ki naj bi za vsakega posameznega domnevnega odškodovanca ugotovil ali je njegovo zdravje dejansko ogroženo. Že pred tem je vztrajala, da so tudi odškodninski zahtevki previsoki ter predlagala, da se izdela vzorčna sodba, ki bi potem bila nekakšno vodilo v ostalih zadevah, ali pa vsaj umestna sodba, o čemur sodišče še ni odločilo.
Čeprav državna pravobranilka Irma Wolf trdi, da država nima namena zavlačevati postopka je očitno, da bo vse skupaj tudi zaradi predlaganih dokazov, dolgotrajno. Ob tem samo toženka razpolaga s številnimi dokazi, in dokler jih sama ne odstopi sodišču, jih bo težko pridobiti. Zraven je tudi dejstvo, da je prva glavna obravnava v primeru Sakovičevih, končala tako, kot vse dozdajšnje v tej zadevi: sodišče jo je prekinilo, nadaljevala se bo, ko bodo tožniki plačali okrog 250 evrov predujma na družino za plačilo izvedenskih analiz obremenjenosti s hrupom in morebitnih drugih analiz in ko bodo poslane sodišču. Po predvidevanjih ne pred koncem leta, saj je težko pričakovati, da bodo različni izvedenci in strokovne ustanove, pripravili tako obsežna in zahtevna izvedenska mnenja. Vprašljiva je tudi višina predujma za izvedenska mnenja, zaradi katerega se lahko zgodi, da bo marsikdo odstopil od tožbe. Zato je omenjeni Stanko Sakovič, kot član občinskega sevat občine Gornja Radgona, na redni seji omenjenega sveta, v imenu civilne iniciative in prizadetih občanov, bivajočih ob glavni cesti G1-3 podal pobudo, da občina Gornja Radgona zagotovi ustrezen delež finančnih sredstev za izdelavo izvedeniškega mnenja o vplivu povečanega tovornega prometa na degradacijo bivalnega okolja iz vidika škodljivih posledic, ki ga povzroča prekomeren hrup, zdravju škodljive emisije in druge negativne posledice za življenje. „V obrazložitvi je Sakovič med drugim zapisal: „Meseca marca 2007 je mejni prehod v Dolgi vasi prestopilo 119.000 tovornih vozil (čez druge mejne prehode jih prestopi še nekaj deset tisoč, potem jih še toliko in toliko kroži lokalno po Pomurju), marca 2004 jih je bilo 32.000; 2005: 70.000 in lani 80.000, vsi trendi po vstopu Romunije in Bolgarije v Evropsko unijo pa kažejo na nadaljnje povečevanje. Za uspešno vodenje sodnih postopkov je potrebna nova študija, ki zajema ponovno merjenje imisij in hrupa pri tako povečanem prometu, saj so bile dosedanje študije izdelane pri bistveno manjšem številu tovornih vozil. Omenjena študija istočasno služi občini in odboru za spremljanje hitrejše izgradnje avtoceste v Pomurju kot osnova za nadaljnja pogajanja z Vlado RS“. Ob tem je Sakovič, in ne samo on, prepričan da bo država poraženka v tem procesu in bo sama povrnila stroške...