Fižol je jed, ki so mu včasih rekli kruh siromakov. Ker ima dokaj veliko hranilno vrednost, je bil vse odkar ga gojimo pomemben pri prehrani človeštva. Kot je znano iz zgodovine, je prvi zapis v Evropi o fižolu zabeležen 1542. leta. Zanesljivo so ga v naše kraje prinesli pomorščaki, ko so odkrivali Južno Ameriko, kjer je njegova domovina. Pri nas v Sloveniji so ga začeli gojiti v 17 stoletju. Poznamo veliko sort fižola, delimo pa ga v nizkega in visokega. Visoki se spenja po k grmu pristavljenemu kolu, pri nas rečemo raglca, rajca, fižolovka in še bi lahko naštevali. Ponavadi so to okrog tri metre dolge prekle, leske, smreke, bezga, vrbe in drugih dreves ali grmov. Znano je, da ga v Savinjski dolini gojijo tudi v opuščenih hmeljskih nasadih, kjer se fižol spenja po vrvicah več metrov visoko. Takega smo posneli tudi pri družine Ide in Cvetka Šemrl na Ptujski cesti pri Gornji Radgoni. K njim smo bili povabljeni ravno v ta namen. Cveto nam je o tem "orjaškem" fižolu povedal: »Že nekaj let na tem mestu sadim fižol. Posadim nekaj semen takega, ki je užiten v »ježicah«, strokih, nekaj pa takega, ki je uporaben za uživanje v zimskem času. Kot vidite se je najbolj razrasel kostanjevec, nekateri mu pravijo keber ali pukožjak. Ta se je tudi najvišje povzpel, saj je dosegel višino več kot 9 metrov. Po vsej dolžini prekle so plodovi, na koncu pa še vedno cveti. Da ima tako bujno rast, je pripomoglo zalivanje v času suše. Ko je fižola v največji rasti nam služi tudi za senco.«
Naj omenimo, da je vrsta fižola keber ali kostanjevec, sorta, ki ima debele plodove. Zanimivo je, da je danes njegova cena, to smo preverili v trgovinah in na spletni strani, 4 do 7 evrov za kg, kar je toliko kot kilogram svežega mesa. Iz tega lahko sklepamo, da naša trditev, ko smo rekli, da je fižol kruh siromakov, ne drži več, saj je enako drag kot sveže meso. Mesa pa v preteklosti siromaki niso pogosto imeli na jedilniku.