Nismo se zmotili, ko smo zapisali, da je Hilda Kukovec, doma je v Oseku pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, ustvarila bósman. Ob pogledu na sliko, Hilda drži bósman v roki, lahko mirno rečemo, da so ga ustvarile umetniške roke. Pa poglejmo, kaj sploh bósman je. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: »Bósman pletena pogača, zlasti ženitovanjska, znana zlasti v Prlekiji in Prekmurju«. Naj ta skopi zapis podkrepimo še z našim poznavanjem te znamenitosti. V še ne tako davni preteklosti, ko so se gostije odvijale po domovih, gostje ženinu in nevesti niso dajali posebej dragocenih daril. Vsak udeleženec gostije je moral, taka je bila navada, prispevati za pojedino káko kokoš, moko, sladkor, orehe in druga živila, iz katerih so »ljudske« kuharice, pripravile jedila za gostijo. Za gostijo so obvezno doma zaklali prašiča, premožnejši pa tudi govejo živinče.
Med darila so tudi sodile torte, ter že omenjeni bósman. Ponavadi so najlepšega položili na mizo kjer sta sedela ženin in nevesta, ki sta ga tudi simbolično razrezala. Včasih pa sta ga nekaj časa ohranila, da so ga lahko občudovali tisti, ki so ju obiskovali po končanem »gostüvanju«. Gotovo bi tudi bósman Hilde Kukovec, takoj ne razrezali, kajti to je zares prava umetnina. Bósman je Hilda naredila za razstavo kmečkih jedi in ročnih del, ki so jo pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, ob 30. letnici društva, pripravile članice DKŽD Sv. Trojica. O njem nam je 71 letna Hilda, ki je izvrstna kuharica in izdelovalka slaščic in tort, povedala: »Veselje do kuhanja in pečenju peciva, mi je vcepila mama, ki je bila izvrstna kuharica. Kuhala je na številnih porokah in sedminah, ki so jih tedaj pripravljali na podeželju. Posebej me je privlačilo izdelovanje tort in bósmana. Tega, ki ga vidite sem izdelala tako kot mi je pripovedovala mama. Na njem so postavljena nevesta in ženin, "svaterjčaki" in svatje. Vse like ali figure sem izdelala iz »makaronovega« testa, testa za testenine, ki se da odlično oblikovati. S tem je veliko dela. Naredila pa sem ga zato, da bi ta navada ne šla čisto v pozabo.«
Prav zato si naša sogovornica zasluži veliko pohvalo, kajti na ta način je tudi obujen spomin na navade iz preteklega časa. Mi pa smo ga ovekovečili v sliki.