V zadnjem času praktično ne mine teden, da iz različnih delov Slovenije, od Jezerskega do Metlike in od Prekmurja do Obale, ne bi prihajale žalostne fotografije o tem kako so divje zveri in še pogosteje potepuški psi raztrgali različno drobnico, predvsem ovce in kose, a tudi telice, osle in celo konje. In ker redko kdo uspe dobiti vsaj pravično materialno škodo, saj se temu izogibljejo tako država, kot zavarovalnice, je Franc Lašič – Pesek z Janškega Vrha nad Ptujsko Goro, v Halozah, odločil ponuditi rešitev. Imenuje se „Turški ovčarski pes“ (Anatolski ovčar) z imenom Kangal. Pesek, ki se odlično spozna na pse, je prepričan, da je to rešitev za vse črede, ker da omenjeni pes z vsemi močmi ščiti svojo čredo in gospodarje. Po eni strani je pripravljen tvegati življenje v boju s sovražnikom, ob tem pa je brezpogojno zvest prijatelju.

„Pse Kangal sem spoznal v Nemčiji in so se mi takoj dopadli, ker so tako zelo impozantni, samostojni in dominantni psi. To je tipičen ovčarski pes, zelo velike in močne rase, predvsem neustrašen in zvest čuvaj. Predvsem čuvajo velike črede ovac, koz in goveda. Organizacija ZN jih je večje število v Turčiji odkupila ter jih podarila nekaterim afriškim državam, kjer čuvajo živino pred afriškimi zvermi. Zato sem prepričan, da bi kangal bil idealen tudi za Slovenijo, ki je majhna država, a vseeno imamo veliko medvedov, volkov in drugih zveri, ki rejcem drobnice ter tudi govedi, oslov, konjev ipd., povzročajo veliko škodo“, nam poved Lašič, ki je pred leti pogosto hodil na razstave in predstavitve Kangalov iz cele Evrope.

Sčasoma sem vzljubil te pse in sem si pred tremi leti, v Nemčiji, kupil lepo samičko Cuco. Ker tukaj ni bilo ustreznega psa za parjenje je pozneje šel še enkrat v Hamburg kjer je kupil še samca Pašota. „Sedaj imamo že deset majhnih njunih potomcev, čeprav običajno kotijo največ štiri do pet mladičev. Očitno jim torej koristi tukajšnji zrak, klima in okolje.V Nemčiji dosegajo ti psi visoko ceno, med tisoč in dva evrov. Največ jih kupujejo Angleži in Skandinavci, ker je tam veliko medvedov in volkov. Ti psi ne popuščajo, ko gre za zaščito svoje črede, ničesar se ne bojijo. Tudi tukaj pri meni kakšen potepuški pes ali morebiti kakšna zver nima kaj iskati. Le slabotni osebi ni priporočljivo, da bi ga sprehajala na verigi, ker gre za močno žival, ki pa je zelo lepo socializirana in prijazna ter ima ljudi rada, a ne vseh... Neodgovorno je namreč, da bi kakšna ženska gnala na sprehod dva takšna psa in kaj se potem zgodi, če srečaš drugo žival. V Nemčiji moraš imeti posebne izpite tudi za sprehajanje takšnih psov. Pri nas naj bi mladiči dosegli ceno do 500 evrov, če pa ne bo šlo jih bom preko interneta ponudil Nemcem in drugim tujcem“, pravi naš sogovornik, ki odločno nasprotuje in obsoja gojenje Kangalov in sploh psov za pasje boje.

„Seveda ti psi nikakor niso za začetnike ali za v stanovanje oz. hišo. Kangal mora imeti svoj teritorij, torej vsaj vrt, dvorišče ali sadovnjak. Pes ni napadalen ali zloben, le dober čuvaj svoje družine, živine in teritorija je. Tudi za na verigo ni“, trdi Lašič, ki morebitnim zainteresiran za kangala priporoča, da si namreč najprej uredijo boks velikosti približno 6 krat 8 metrov, zraven pa še hiško, najmanj 90 krat 120 krat 90 centimetrov.

Dober poznavalec štirinožnih prijateljev in s tem ljubitelj psov Franc Lašič se je sicer rodil med 2. svetovno vojno, leta 1943 na Haloških hribih. Dve leti pozneje so takratne oblasti njegovim prednikom, ki so imeli veliko premoženje, predvsem zemljo in gozdove, vse skupaj nacionalizirali, tako da je naš sogovornik odraščal v Ljubljani. S psi se je največ družil v gorah, saj je veliko časa preživel na gorenjskih hribih, zlasti na Vršiču – Erjavčevi koči, kar nekaj časa je bil tudi oskrbnik na Tamarju. Skoraj desetletje je bil tudi član elitne enote gorskega reševanja..., pokojnino pa je poleg v Sloveniji zaslužil v Nemčiji. Sedaj, ko je v zaslužnem pokoju se je preselil nazaj v Haloze, kjer počasi ureja domovanje, veliko pa je dela tudi v prostranih gozdovih. Družbo mu trenutno delajo le štirinožni prijatelji, samička, samček in njunih deset mladičev. Njegova družina je še vedno v Nemčiji, kjer soproga ima gostinski lokal, in ko se bo upokojila, se mu bo pridružila, obišče pa ga tudi sin, ki živi v Frankfurtu.

Zanimivo je tudi, da je Francijev dedek, Anton Pesek, že leta 1921 bil izvoljen za župana Ljubljane, toda kralj ga ni potrdil, ker se je že takrat prizadeval za samostojno Slovenijo. „Vse drugo so mu podtikali niso pa mu povedali pravega vzroka za kraljevo ne potrditev. Bil je vodja Nacionalsocialistične stranke Slovenije, kar ne pomeni, da je bil nacist, temveč slovenski nacionalist, saj je bil napreden učitelj. Živel je tudi v Velikovcu na Koroškem, kjer je postal Maistrov borec ob osvoboditvi severne meje. Nato je šel v Ljubljano, kjer je prevzel Hribarjeve tiskarne, kjer je izdajal knjige in časopise. Podpiral je Cankarja in plačeval njegove račune po gostilnah...“, je o svojem predniku razlagal Franc Lašič – Pesek, ki je mimogrede tudi dobitnik priznanja za svobodo Slovenije, s čem ga je pred leto odlikoval takratni predsednik Milan Kučan.

KANGAL – ANATOLSKI OVČAR

Anatolski ovčar (Sivas kangal, lahko tudi Karabaš), je torej turški pastirski pes, njegova domovina je Turčija, natančneje pokrajina Anatolija. Je inteligenten, uravnovešen, pogumen in po naravi napadalen pes. Anatolski ovčar je visok in mišičast pes, s precej dolgim trupom, kjer je zadnji del močnejši od sprednjega. Noge ima dolge in ravne, njegova plečna višina pa meri, pri psu od 74 do 81 cm, pri psici od 71 do 79 cm. Teža anatolskega ovčarja pri psu je od 50 do 64 kg, pri psici pa od 41 do 59 kg. Ima kratko in gosto dlako, ki je smetanaste barve. Glava je široka in močna, na njej pa je kvadraten dolg gobec ter črn ali rjav smrček. Vrat je debel, močan in mišičast. Ima majhne oči, ki so rumene ali rjave barve. Njegovi uhlji so trikotni, na koncu malo zaokroženi in povešeni, v domovini Turčiji jim uhlje skrajšajo. Njegov rep sega do sklepa na nogi in je zavit. Med hojo ga nosi pokonci. Živi od 10 do 16 let. Pasma anatolski ovčar je odkritje zahoda in ga je priznala organizacija FCI šele leta 1989. Prej se je pes imenoval Karabaš (kara - črna barva, bos - glava).

Prišlo je do krize v Anatoliji in veliko ljudi se je začelo seliti, z njimi tudi Karabaši. Središče njihove vzreje ja kasneje postala dežela Sivas. Približno 60 let nazaj pa ga je plemiška družina Kangal, ki je bila vzrediteljica konj, ovc in psov poimenovala po svojem priimku - Kangal. Nekaj let pozneje so nastali tudi državni programi za vzrejo psov v mestih Ulas, Kangal, Konya in Ankara, in leta 1965 so prvi par Kangalov izvozili v Anglijo in leta 1968 v ZDA. Od tam so se selili na vse kontinente, a ker je anatolski ovčar odkritje zahoda ni nujno, da je čistokrvni Karabaš. Anatolski ovčar potrebuje velik ograjen vrat, saj potrebuje veliko gibanja. Rad ima gibanje v naravi, zato življenje v stanovanju zanj ni primerno. Vsak dan ga je potrebno vsaj dva krat najbolje pa tri krat peljati na dolg sprehod. Anatolski ovčar ne potrebuje veliko zunanje nege, saj je prilagojen na življenje v naravi, ni pa dobro da ga kopamo, ker mu to zmanjšuje odpornost. Prav tako ga ne motita vročina in mraz. Primeren lastnik za to pasmo psov je tisti, ki ima nekaj kinološkega znanja, da ne uporablja napačnih metod vzgoje.

Anatolski ovčar je zelo inteligenten, samozavesten in neodvisen pes. Pri vzgoji je potrebno zgodnje vključevanje v družbo in jasno postavljanje meja v poslušnost. Potrebno se je izogibati pretirano trdih in agresivnih prijemov, saj sta prijaznost in zaupanje veliko bolj učinkovita. Če si uspeš pridobiti njegovo ljubezen in spoštovanje, bo Anatolski ovčar naredil skoraj vse za vas. Ima tudi močen lovski nagon. V svoji domovini je večkrat odvisen od samopreskrbe, a se nikoli ne oddalji od svoje črede. Pes je po naravi čist in je skoraj brez pasjega vonja. V Turčiji preživijo le močnejše in bolj odporne živali, zato nima nobenih dednih bolezni. Anatolski ovčar je miren in potrpežljiv do ljudi in otrok, do drugih psov so zelo prevladujoči, psice pa so veliko bolj prilagodljive z drugimi psi. Živali, ki jih spozna v svoji mladosti, jih vzame za svoje in jih čuva. Anatolski ovčar se v naših krajih prehranjuje s pasjimi briketi, v svoji domovini pa so večkrat odvisni od samopreskrbe. Mladiči jejo drugačno hrano kot odrasli, saj potrebujejo več vitaminov za rast. Ob tem ta pasma potrebuje več vitaminov, saj je večja in mora zrasti hitreje kot nekatere druge pasme. Mladiči jedo tri obroke na dan, koliko gramov pa je odvisno od teže psa. Odrasli psi jedo dva obroka na dan. Včasih je veljalo pravilo, da naj bi jedli enkrat na dan a je bolje če hrano porazdelimo. Tudi pri odraslih psih je količina hrane odvisna od teže psa. Anatolski ovčar kot mladič ne sme jesti piščančjih kosti, saj se mu lahko zataknejo v grlu. Na splošno pa ne sme jesti gob in krompirja.

Obstaja zelo malo dokumentov, znakov in pripovedi o zgodnjem obstoju Kangala kot pasme. Ovčarski psi, v nasprotju s pastirskimi psi, izhajajo z dna socialne lestvice, zato so bili zgodovinsko komaj omenjeni. Današnji Kangal je produkt prvotnih prazgodovinskih ovčarskih psov, poznanih iz arheoloških najdb 7000 let pred Kristusovim štetjem. So psi iz časa centralnoazijskih selitev prebivalcev med vzhodom in zahodom. Današnji Kangal je prvič našel svoje mesto v državi Osmaniji v začetku 16. stoletja. Zaradi splošne krize se je v Anatoliji pojavila velika selitev prebivalcev, poljedelstvo je propadlo, na njegovo mesto je stopila živinoreja. Pastirji v Anatoliji se trudijo Kangala obdržati kot čisto pasmo in ne gledajo na razdaljo, kjer bi našli primernega partnerja-ko za svojega psa.