Kamorkoli se obrneš po naši majhni, a lepi in pisani deželici, praktično povsod, srečaš zanimivo in pestro pokrajino z veliko kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, a tudi veliko zanimivih, veselih in prijaznih ljudi. Seveda v čudovitem naravnem okolju in zlasti v še kar ohranjenih gozdovih, tekajo in spokojno živijo različne živali, tudi nenavadne in trofejne, kakršne privabljajo lovce na trofeje in s tem spodbujajo lovni turizem. In tega se ne branijo niti v enem izmed turističnih biserov v Slovenskih goricah, Negovi oziroma tamkajšnjih gozdovih, kjer Lovska družina Negova gospodari z 2.400 hektarji površin, od česar je približno polovica gozdov. V slednjih živijo na stotine različnih ptic in divjih živali. Med divjadi prevladuje srnjad in zato ne preseneča, da pogosto uplenijo kakšnega trofejnega srnjaka. Sicer pa letno v njihovih loviščih odstrelijo nekaj nad 100 osebkov srnjadi, na nekatere pa so še posebej ponosni.
Tako je, kot pravi nekdanji starešina, danes pa lovski čuvaj LD Negova, Franc Veberič, pred časom nek zdravnik iz italijanske Gorice odstrelil srnjaka, čigavo rogovje je ocenjeno s kar 140 točkami, kar pomeni z veliko zlato medaljo. „Pred dobrim mesecem pa je avstrijski lovec, naš gost, uplenil srnjaka s 138,91 točkami, kar je tudi izjemen primerek. Sedaj pa sem tudi sam moral pod nujno, lovsko pravično, dokončno odstreliti, v prometni nesreči povoženega čudovitega in čudežnega srnjaka, ki je trofeja s tremi rogi, kar je prav tako velika redkost. Torej čudeži se pogosto dogajajo v naših loviščih, pa ne po krivdi ali zaslugi kogarkoli, saj to vse prinaša narava“, pravi Veberič, ki mu je še posebej hudo, da poleg v prometu, kjer je vedno veliko povožene divjadi, še vedno veliko prostoživečih živali raztrgajo tudi potepuški psi, ki jih lastniki bolj kot ne zanemarjajo in so sami krivi za takšno obnašanje njihovih psov.
Ob tem, 72 - letnega Franca Veberiča, ki je praktično vseskozi v naravi, predvsem v gozdu, moti da je v naravnem okolju vedno manj divjadi. „Včasih so naši gozdovi bili bolj polni različnih prostoživečih živali. Sedaj jih je vedno manj, predvsem po naši krivdi, ker slabo gospodarimo, ne lovci temveč družba sploh. Negovski lovci imamo sredi lovišča znamenito in zgodovinsko Negovsko jezero obraščeno zelenim žametov smrekovih gozdov, za katerega ni natančno znano, kdaj je ustvarjeno. Zanesljivo je Negovsko jezero zelo staro, in najbrž je nastalo že za časa Negovskih grofov, podobno kot negovski grad, torej v 12. stoletju. Ne smemo pa pozabiti, da je za časa grofov okrog Negove, torej na območju lovnih revirjev LD Negova, bilo kar 13 večjih in manjših jezer. Danes je ostalo samo še Negovsko jezero, ter še dve manjši vodni zajetji (Gosijak in Klanečkov ribnik), in tudi zaradi tega je jasno, zakaj je tod okrog divjadi manj, saj tam kjer ni dovolj hrane in vode se tudi prostoživeče živali ne zadržujejo dolgo. Kljub temu so se pred leto ob Negovskem jezeru, zgodil še en čudež; Poleg vseh vrst vodne in druge perjadi, so se na jezeru pojavili tudi labodi. Žal pa slednji nimajo sreče pri razmnoževanju, saj se v jezeru občasno pojavi vidra, ki mladino polovi“, žalostno ugotavlja veliki ljubitelj in varuh narave Franc Veberič, ki dodaja, da so sicer uspešnejši tisti lovci, ki odstrelijo večje število manj kvalitetnih živali, kajti cilj je, da bi imeli telesno in trofejno kvalitetno srnjad, ki ima bistveno boljšo prihodnost.
Naš sogovornik Franc Veberič danes, s sopotnico Silvo Kozar, živi v Cenkovi, streljaj od središča Cerkvenjaka (Sv. Antuna) v Slovenskih goricah. Rodil se je tik pred pričetkom 2. svetovne vojne na naših območjih, zelo mrzlega januarju leta 1941 v Spodnjih Ivanjcih. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal na veliki kmetiji v Spodnjih Ivanjcih, kjer se je rodilo precej otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je štiri kilometre hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo izredne delavne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Podobno kot mnogi mladi tistega časa je imel veliko željo, da postane šofer, kar mu je tudi uspelo.
Bil je priznan kot prevoznik, a je bil izjemno aktiven tudi na drugih področjih, kjer veliko naredi tudi danes. „Priznam, da sem zelo družaben človek, pa tudi delaven na različnih področjih. Prav zato sem vedno želel nekaj več. Že zgodaj sem se vključil v PGD Spodnji Ivanjci, kjer sem član že skoraj 60 let. Za delo v gasilskih vrstah sem prejel številna priznanja. Moj konjiček, je bilo in je še lovstvo. Izhajam iz kmetije, in sem bil navezana na živali. Tako letos praznujem 42 let članstva v LD Negova, kjer sem bil tudi starešina in čuvaj lovskega revirja. To mi je vedno veljalo tudi za sprostitev. Kot lovec sem sodeloval tudi v zboru Prleških rogistov. Za svoje delo v lovskih vrstah sem prav tako prejel mnogo priznanj“, pravi Franc, ki pri svojih več kot 70 letih zgleda kot mladenič. Pogovor z njim je pravo doživetje, saj je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star je 72 let, 57 let sem gasilec, 46 let je bil avtoprevoznik, 42 let lovec, in 32 let vinogradnik...
„Ljubezen do vinogradništva in kletarstva, verjetno izbira iz časov, ko sta tudi moja starša imela vinograd. S tem sem začel kot amater, in sicer najprej z manjšim vinogradom. Danes imam v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih okrog 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi. Sprva sem kot rečeno v tej panogi bil čisti amater, brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanju prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja pa tudi izkušnje so prijahale. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva“, pravi naš sogovornik, o katerem bi lahko še veliko zanimivega zapisali, saj tudi v jeseni življenja ne miruje. Kot sam pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja. Dodatno je vesel, ko se kot lovec odpravi v potep po naravi, med živalmi, kjer človek dejansko lahko uživa...