Ko še ni bilo toliko trgovin, pravzaprav toliko denarja kod dane, so ljudje na deželi živeli le od tistega kar je zraslo na njihovi zemlji. Gospodinje pri vsaki so imele tudi veliko skrbi z oskrbo zelenjave in drugih dobrin, ki so jih pridelovale na domačem vrtu. Vse od spomladi in do zime so uživali veliko solat, ki jih je dajala narava. Pozimi, ko ni bilo zelene solate, so jim za solato služile tudi cime bele repe. Največ vitaminov pa so pridobivali iz solat iz svežega, glav, in skisanega zelja. Posebna solata, ki jim je zagotavljala potrebne vitamine, je bila tudi solata iz bele ali črne redkvice. Olupljeno in naribano so uživali predvsem ob fižolovi solati, ki je bila pogosto na jedilniku v času zime. Zabeljena pa je bila z dišečim bučnim oljem, ki so ga prav tako pridelovali doma.
Na svojem vrtu še tudi sedaj redno prideluje povrtnine 63 letna Marija Paurič iz Kunove, ki je pridelala rekordno dolgo belo redkev. »Ko sem spomladi sejala redkvičino seme, ki sem ga kupila, si nisem predstavljala, da bo zrasla tako velika redkev. Prej smo vedno sejali le črno, redkev, ki ima okroglasti gomolj. Kot vidite, je ta podolgovata. Komaj sem jo izruvala. Eno malo krajšo sem celo odtrgala. Prav zato sem se pri tej potrudila in jo izkopala celo. Z možem Jožetom sva jo izmerila. Nisva mogla verjeti, da je zrasla v dolžino 74 cm. Ker je nekoliko upognjena, si mislim, da se je z rastjo ognila trde ilovnate zemlje in se obrnila v bolj rahlo zemljo. Redkev bo pozimi, kot je bilo nekoč, dragocena za solato. Naj povem, da je mama iz redkve delala sirup proti kašlju. V črno redkev je izdolbla luknjo in vanjo nasula sladkorja, ki se je topil v redkvičinem soku. Takega je dajala po žličkah nam otrokom, ko smo kašljali. Ker je bil sladek, smo otroci včasih kašljali na silo, da bi dobili kaj sladkega. Takrat namreč nismo poznali bombonov, sladkorja pa skoraj nismo uporabljali, saj zanj ni bilo denarja.«