Obiskati Apolonijo Novak, kličejo jo Polonca, ki živi v svoji hiši v Policah, je prijetno doživetje. To smo ugotovili, ko smo jo 8. februarja, skupaj z županom občine Gornja Radgona Antonom Kampušem, predsednikom Medobčinskega društva invalidov Gornja Radgona Brankom Habjaničem in predsednico MDI GR, pododbora Gornja Radgona, Hedviko Weingerl, obiskali na njenem domu ob praznovanju njenega življenjskega jubileja. Obiska in čestitk je bila nadvse vesela. Kot je dejala, je posebno ponosna, da jo je ob njeni 90-letnici življenja obiskal župan in Hedvika Weingrl ter Branko Habjanič. Ni treba posebej podarjati, da so ji vsi izrekli čestitke in ji zaželeli še veliko zdravja. Hedvika, pa je dodala: »Naša želja je, da se dobimo tudi na vaši 100 letnici.« Povabljeni smo bili za obloženo mizo, kjer je tekel sproščen pogovor. Moramo pa takoj povedati, da je slavljenka za njena leta nadvse »mladostniško« zgovorna, saj ji, kot je sama rekla razum dobro služi. To smo ugotovili tudi mi, ki smo ji postavljali nadležna vprašanja. V šali je dejala: »Vi ste pa precej radovedni!«. In, res smo bili, saj je bila prijetna sogovornica.
Apolonija Novak, Rojena Rautar, se je rodila v družini 8 otrok 9. februarja 1924. leta v Policah, v znameniti Kodoličevi vili. Od tu se je s starši 1938. leta preselila v viničarijo Karla Bratschara, ki je živel v tedanjem mestu Radkersburg v Avstriji. Osnovno šolo je obiskovala v 4 km oddaljeni Gornji Radgoni. Šolanja ni nadaljevala, pač je delala v vinogradu pri gospodarju hiše. Ker so bili starši tako imenovani "gospočki" viničarji, so za svoje delo v vinogradih dobivali plačilo. Za delo v vinogradu, je po končani OŠ prijela tudi Polonca. Mesečno je z delom v vinogradu zaslužila 200 dinarjev. S tem denarjem si je lahko v 4 mesecih kupila kravo. To nam je povedala le za primerjavo, da si lahko predstavljamo, kaj je takrat veljal denar. Leta 1939 se je pri gospodarju hiše Bratscharu v avstrijski Radgoni zaposlila kot gospodinjska pomočnica. Kot je povedala, je bila spoštovana , saj je bila enakopravni član družine. Poroti koncu vojne, 1944. leta, se je vrnila k staršem in nadaljevala z delom v vinogradih. Njena želja je bila, da si ustvari družino. Spoznala se je z Martinom Novakom in se 1949. leta poročila. Dom sta si z možem uredila v hiši staršev, kjer še danes živi. Hišo sta z možem Martinom, ki je umrl 1986. leta, leta 1961 odkupila od Kmetijskega kombinata Radgona. Mož se je redno zaposlil, sama pa je skrbela za gospodinjstvo in družino. Pri hiši so redili po dve kravi, nekaj prašičev za domače potrebe, kokoši in zajce. V zakonu sta se jima rodila sinova Martin in Janko, ki sta si ustvarila družini in ju tako razveseljuje 5 vnukov in 5 pravnukov. V veliko zadovoljstvo ji je, da jo vsi njeni radi obiskujejo, po potrebi tudi kaj pomagajo.
Ko smo jo povprašali po njenih konjičih je dela, da ji veliko pomeni delo v Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona, kjer je »zadolžena« kot najstarejša poverjenica društva. Kot pravi, je te »zadolžitve« vesela, saj se na tak način srečuje z ljudmi. Je tudi članica DESUS-a in Društva upokojencev Gornja Radgona. V mladosti je rada kolesarila, sedaj pa za premagovanje poti, kot se je pošalila, uporablja noge. Če vedno se peš odpravi v 4 km oddaljeno Gornjo Radgono. Še veliko zanimivega nam je povedala. Naj zapis končamo s stavkom: »Hvala gospa Polonca, da smo lahko bili vaš gost in izvedeli veliko zanimivega iz vašega življenja«.