Dandanes, ko vse bolj umirajo male kmetije, s tem pa tudi stari kmečki običaji in opravila, ki so jih ob svojem delu na polju opravili ročno, je hvalevredna dejavnost turističnih in drugih društev, ki ohranjajo stare kmečke običaje. Res je, da v današnjem času, ko domala vsa dela hitro in natančno opravila opravijo stroji, in tudi način kmetovanja je drugačen, saj kmetijske pridelke pridelujejo na velikih površinah, a vseeno je lepo videti, kako je bilo nekoč in vse to pokazati mladim, zlasti iz mest, ki še ne vedo kakšne barve je krava...

Zato je vseh pohval vreden dogodek iz Kunove pri Negovi, kjer je živel znani Slovenec, imenovan Dobri človek iz Negove, Ivan Kramberger. V Kunovi namreč živi tudi družina Majde in Ivana Simoniča , ki še obdeluje manjšo posest. Na manjših njivah posejejo ali sadijo po starem načinu, kot so to delali predniki. Tako so tudi letos manjšo njivo zasadili s koruzo »trdinko«, iz katere je najboljša koruzna moka za žgance, v njej pa buče, kot so to delali v preteklosti, da so čim bolj izkoristili zemljo. Na tej njivi je, te dni, potekal zanimiv dogodek, saj je TD Majolka, ki deluje v Krajevni skupnosti Črešnjevci-Zbigovci v občini Gornja Radgona in ga vodi Branko Pintarič, pripravila ročno trebljenje buč. Te zanimive prireditve se je udeležilo skoraj 20 članov društva, med njimi je bil tudi omenjeni predsednik društva Majolka Branko Pintarič in podpredsednik Janez Kralj. Kot so se pošalili udeleženci, je moral tudi sam »častitljivi kralj«, prijeti za to opravilo.

O tej zanimivi poreditvi nam je gospodar Ivan Simonič povedal: “Sem član tega društva, ki skrbi, da se ohranijo kmečki običaji in da ljudje vidijo kako so se dela na deželi opravljala v preteklosti, ko še ni bilo strojev. Za to prireditev smo namerno posadili buče, ki so nekako »vrinjena« kultura med posajeno koruzo. Tako so to delali naši starši, ki so na mali posesti preživljali tedaj dokaj velike družine. Spominjam se, da so buče sadili med koruzo in krompir, po navadi pa tudi na robovih njiv, da se je bilje razraslo na vrati, kjer je rastlina, v tem primeru buče, imela več svetlobe. Gojili so stare sorte, katere so rodile veliko debelejše plodove, se pravi buče, ki so imele seme z »luskinami«. Te smo pozimi luščili, bodisi družina, ali pa družno pri kakem gospodarju. To je bilo prijetno druženje vaščanov in sorodnikov. Danes sejemo sorto »golic«, zato tudi tega običaja ni več. Zanimivo je, da so tudi sončnice sadili le na robovih njiv, ki so bile posajene z drugimi kulturami: krompirjem, krmno peso in koruzo. Kot vidite, se je na njivi zbralo kar nekaj članov društva, ki pridno trebijo bučna semena iz razpolovljenih buč, katerim mi pravimo »kopaje«. Te so v preteklosti krmili goveji živini in prašičem. Tedaj so buče vozili na kmečka dvorišča in jih sproti trebili le toliko, kolikor »kopajn« so pokrmili živini. To je bila za živino, zlasti pozno v jeseni, osvežitev pri suhi krmi.“

Iztrebljeno bučno seme so v preteklosti sušili na »lesah«, ki so jih postavljali pod napušči streh hiš, ali pa kar na »pocjah«, kot so rekli tistemu delu hiše, ki ga je pokrival kap strehe, po navadi slamnate strehe. Ob slabem vremenu pa so semena sušili na krušni peči. Ko so seme oluščili pa so šli na »oljovo«, to je stiskanje olja pri mlinarjih, ki so se ob mletju zrnja ukvarjali tudi s oljarstvom. Treba je povedati, da je bučno olje specialiteta za pripravo vseh solat na področju Prekmurja, Prlekije pa tako tudi Štajerske. Solata, ki je pripravljena z domačim bučnim oljem »diši«, in ima posebno prijeten okus.