RUSKI PARADIŽNIK Z GORIČKEGA

Trezika Korpič je ponosna na svoje paradižnike velikane...
Čeprav iztekajoče se poletje ni bilo posebej namenjeno poljedelcem, vrtnarjem, vinogradnikom, sadjarjem..., saj jim je najprej nagajala dolgotrajna suša, nato pa se je začelo deževje, ki je povzročilo hitro gnitje tistega, kar suša ni uničila, ponekod so pridelovalci ponosni na svoje pridelke. In tako je Trezika Korpič iz Kuzme na Goričkem več kot ponosna na svoje paradižnike, ki so letos tudi na običajno sušnem Goričkem, kjer pogosto morajo dovažati vodo, dosegli rekordne velikosti. Njen rekorder je tehtal kar 1,21 kilograma, bilo pa jih je še več okrog kilograma ali malo manj.
Ponosna Trezika nam pove, da so njeni paradižniki stara naravna sorta, seme pa prihaja iz daljne Rusije. „Potomko – sadiko tega paradižnika mi je pred dobrimi sedmimi leti podaril naš dobri kolega in prijatelj Alojz iz Florjana pri Velenje. In od takrat si sami sušimo seme in paradižnik vseskozi pri nas raste in uspeva z obilnimi in zelo sočnimi plodovi, katere nikoli ne bi menjavala“, nam pove Trezika, ki se uspešno ukvarja z vrtnarjenjem, brez pesticidov in druge kemije, torej so njeni izdelki biološki, torej še bolj užitni. Mimogrede pa je paradižnik velikan končal v bližnjem gostišču Gaberšek
Treziko Korpič in njeno družino s Kuzme je slovenska javnost sicer spoznala že pred leti, ko je imela mačko Cico, za katero je bilo ugotovljeno, da je bila ena najstarejših, če ne najstarejša pripadnica svoje vrste na svetu. Bila je namreč stara le nekaj tednov manj kot častitljivih 26 let, čeprav mačke sicer živijo največ 18 let. Da je Cica na svet res pripredla že davnega leta 1982 (umrla 2008), je dokazovala veterinarska kartoteka. Kot nam je takrat povedala lastnica, je Cica za svoja leta bila presenetljivo čila in živahna, saj je tudi v 26. letu starosti, se je še vedno pridno podila za mišmi in je vsako prinesla pokazat gospodarici, preden jo je pohrustala. Da je kot najstarejša med živalmi, gospodarica bila prav ona, je vsakič znova dokazala tudi domačemu psu, ki ga je vedno jezno nagnala, ko se je naveliča njegove družbe. Tudi za nezaželeno mačko ali psom iz sosedstva se je zapodila, ko se nepovabljen pojavil v njenem kraljestvu.
Skrivnost tako dolgega mačjega življenja? Kdo bi vedel. Jedla je, kar jedo domači, enkrat na dan je dobila toplo mleko in brikete. V okolici je bilo več kot dovolj miši. In naj še kdo reče, da Cica še pri 120 človeških letih starosti ni uživala v jeseni svojega življenja.