Turistično, športno in kulturno društvo (TŠKD) Ivanovci je, skupaj z župnijo Kančevci, pripravilo spominsko slovesnost ob 110-letnici smrti dr. Franca Ivanocya, narodnega buditelja, zgodovinarja in duhovnika, ki je bil rojen prav v Ivanovcih, 25. 8. 1857. Bil je župnik na Tišini, kjer je umrl 29. avgusta 1913, in je pokopan na domačem pokopališču v Kančevcih. Tokratna slovesnost se je začela s spominsko mašo, ki jo je daroval kančevski župnik Milan Kvas, potem pa so se pohodniki podali na že 16. tradicionalni Ivanocyev pohod po Ivanovcih. Postojanka je bila v Ivanovskem dolu kjer je bil rojen in stoji simbolična tabla. Pohodnikom je o življenju in delu spregovoril slavist Jože Vugrinec. V sončnem in vročem vremenu so pohod končali na Bedeničkem bregu pred cerkvijo od koder so tudi štartali.

Pod mogočnimi dvestoletnimi lipami, ki so nudile prijetno senco se je z odpeto himno Zare Milosavljevič začela proslava z polaganjem venca na grob dr. Franca Ivanocya z ekumensko noto, saj sta ga položila soboški škof, msgr. dr. Peter Štumpf in evangeličanski duhovnik Mitja Andrejek. Iz besed, ki sta jih na dogodku namenila govorca zbranim v prekmurščini je vel duh slovanstva, povezovanja in spoštovanja. Dogodka se je udeležil tudi podžupan občine Moravske Toplice Sašo Koca. Sledilo je druženje med katoliškimi in evangeličanskimi verniki ob hladni pijači in skromni zakuski. Ivanocya imenujejo tudi slovenski Slomšek in prav te njegove želje in buditev slovenske zavesti, ki so vzkalile pred mnogimi leti v njegovem srcu in jih je uspešno prenesel na narod, ki mu je takrat gospodovala madžarska oblast, so se pokazale še kako žive. Ob tokratnem dogodku je domačinka iz Ivanovcev Vesna Jakiša, sicer podpredsednica TŠKD Ivanovci, izdala lično zloženko, kjer je pomembna osebnost tega goričkega območja in sploh Prekmurja, lepo predstavljena. Ob tem je napisala tudi pesmico, katero je prebrala v pristni prekmurščini.

Franc Ivanocy kot edinec malega posestnika Adama Kodile in Rozalije Hujs iz Ivanovcev, je sicer obiskoval šolo v rojstnem kraju, s pomočjo župnika M. Sisekija je bil brezplačno sprejet v Kelcz-Adelfyjevo sirotišnico v Kőszegu (1868), kjer je spremenil rodbinsko ime Kodela v Ivanóczy (Ivanoci) iz spoštovanja do odličnih duhovnikov-rojakov tega imena. Tu je pod vodstvom benediktincev dokončal osnovno šolo in nižjo gimnazijo (1875), višje štiri razrede v treh letih v Sombotelu (1878) ter bogoslovje v centralnem semenišču v Budimpešti, bil v Győru 1882 posvečen v duhovnika, eno leto kaplanoval v Murski Soboti, 1883 postal prefekt v somboteljskem semenišču, 1884 profesor dogmatike. Leta 1885 je doktoriral z madžarsko disertacijo o svetem pismu in klinopisnih spomenikih. Prijateljsko mu naklonjeni škof Kornél Hidasy ga je 1885 imenoval za člana izpraševalne komisije za srednješolske profesorje, od marca 1889 do smrti je deloval na Tišini kot župnik, bil od 1893 dekan in šolski nadzornik sombotelskega okraja, 1907 ga je kralj imenoval za častnega kanonika.

Ivanocy je bil predvsem vnet duhovnik: popolnoma je prenovil tišinsko cerkev, oskrbel nove zvonove in orgle ter dvignil cerkveno petje; spisal je knjižico Pobožnost Srca Jezušovega (1892), priredil novo izdajo med katoliškimi Prekmurci najbolj razširjene Molitvene knige (Radgona, 1904), ustanovil Društvo najsvetlejšega Srca Jezušovoga (1895), ki izdaja od 1904 Kalendar z nabožno, praktično, pripovedno in narodopisno vsebino, z njegovim sodelovanjem se je 1906 ustanovil nabožni mesečnik Nevtepeno poprijeta Devica Marija, zmožna Gospa vogrska pod uredništvom J. Klekla, s pomočjo Petera Kolarja je izdal za normalne šole prevod Gerelyjeve Male biblie z kejpami ali Zgodbe zveličanja za malo dečico (za I.—II. razred, Sombotel, 1897, 2. nat. 1898; za III.—V. razred 1898) ter širil med ljudstvo nabožne knjige, posebno Mohorjeve. Živahno se je udeleževal političnega življenja; proti liberalni stranki je pri volitvah 1892 podpiral narodno stranko...