Za Lastomerce, lepo in majhno vinogradniško – gozdnato vasico, ki je enim delom nagnjena proti Gornji Radgoni, z drugim pa se dotika Ščavniške doline in same reke Ščavnica, so gotovo slišali mnogi Slovenci, vas pa ni neznana niti v nekaterih drugih državah, še zlasti v bližnji soseščini. In temu je gotovo največ pripomogla družina Roškarjevih, ali kot jih poznajo po domače, Cafokovih, ki se je kot ena prvih na tem območju in sploh v Sloveniji, začela ukvarjati s turizmom na kmetiji. Bilo je to pred dobrimi štirimi desetletji, kar pomeni, da je že tretja generacija Roškarjevih, kjer je moškemu vedno ime Anton, v letu 2011 obeležila visok jubilej, 40-letnico obstoja in uspešnega delovanja, na katerega so domači gotovo ponosni. Torej letos deluje Cafokova kmetija že 44. leto.

„Vesel sem, da so se ti mladi ljudje pred nekaj leti odločili za prenovo svoje kmetije in oživitev enkratne ponudbe domačih dobrot, in to na mestu, kjer sem že kot mladenič v sedemdesetih letih tudi sam redno zahajal. Za vse nas, ki tukaj živimo, sploh pa za občino Gornja Radgona in njen turizem ter tudi pomursko in slovensko turistično ponudbo je to velika pridobitev“, nam je o Cafokovi kmetiji povedal nekdanji radgonski župan Anton Kampuš, sicer sosed iz Spodnje Ščavnice, ki ga ob različnih priložnostih pogosto srečujemo v Lastomercih, kjer nikoli ne manjka dobre hrane in domače kapljice, seveda tudi prijaznega nasmeha in lepe besede domačih.

Čeprav so Roškarjevi v dobrih štiridesetih let gostili na tisoče različnih gostov od blizu in daleč, jih se turistične kmetije Cafok največ gotovo spominja po tem, da so na omenjeni kmetiji bili svatje. Pri Cafoku se je namreč v 44 letih, na poročnem veselju srečalo nešteto svatov, saj tudi brez uradne statistike domači lahko povedo, da je v tem času pri njih bilo proslavljenih več sto ali celo več tisoč porok. Mimogrede pa se tudi sedaj pogosto, številni pari, ki so poročno slavje imeli pri Cafoku, organizirano srečajo na „kraju zločina“...

Kakorkoli že, začela sta dedek in babica Maruška in Anton Roškar davnega leta 1967 v majhnem vikendu s turizmom. Nato se je „bolj resno“ nadaljevalo leta 1971 v sedanjem objektu, kjer je bil predhodno skedenj, ki sta ga dedek in babica preuredila za potrebe kmečkega turizma in je bil kot tak eden izmed prvih tovrstnih turizmov na kmetiji v Sloveniji. Že takrat kot tudi sedaj so Roškarjevi ponujali toplo in hladno domačo hrano kot so domače koline z bujto repo ali kislim zeljem, ajdovi žganci s kislo ali gobovo juho, domača pečenka s praženim krompirjem, kot tudi meso in klobase iz tünke z domačo vloženo zelenjavo. Manjkale pa niso niti prleške gibanice in kvasenice ter kakšni štruklji, pogače, pa tudi sveže jagode, ki so jih lahko gostje nabirajo kar sami. Kasneje sta tradicijo nadaljevala (druga generacija) Anton in Anica Roškar, ki sta tudi danes v pomoč svojim naslednikom, in ki sta nasadila še vinsko trto različnih sort. Uredila sta tudi dve nogometni igrišči, kjer sta prirejala nogometne turnirje, ter igrišče za tenis, kjer se srečujejo njihovi gostje in drugi obiskovalci.

Sedaj že šest let Turistično kmetijo Roškar vodi tretja generacija - Anton in Simona Roškar, ki sta prostore v celoti na novo preuredila ter posodobila in razširila ponudbo. Svojim gostom še naprej ponujajo različno toplo, predvsem domačo hrano, enako tudi domače narezke - meso iz tunke, domači kruh, kvasenice, orehove pogače ter gibanice, ki so že prava značilnost njihove kmetije, saj so med drugim spekli tudi prleško gibanico velikanko na martinovanju v Gornji Radgoni, ki je bila premera kar 1,85 metra, a so jo kljub njeni velikosti gostje v nekaj minutah pohrustali.

Turistična kmetija Roškar, velikosti 22 hektarjev, se nahaja na nadmorski višini 209 metrov. Leži ob Radgonsko - Kapelski vinski cesti, a je po novi asfaltni cesti možen tudi dostop z avtobusom. Osrednje aktivnosti na sami kmetiji ter v neposredni okolici so: lokostrelstvo, ribolov, otroško igrišče, lov, kolesarjenje, nogomet, tenis, jahanje, veslanje, kolesarjenje, savna..., zraven je tudi velika farma jelenov Kmetija, ki jo bomo našli v Lastomercih, leži med vinogradi, v samem središču Radgonskega vinorodnega okoliša, kjer imajo Roškarjevi tudi svoje vinograde. Na kmetiji se ponašajo z lastno pridelavo sortnih in namiznih vin, likerjev, sadnih žganj, sadnih sokov. S ponosom nadaljujejo tudi bogato kulinarično dediščino in tako lahko gostje skozi vse leto uživajo v odličnih jedeh. Na mizi se tako znajdejo juhe (gobova, goveja, pa bograč, kisla štajerska juha ipd.), mesne jedi (piščanec, pečenka, takšna in drugačna govedina, specialitete iz jelenovega mesa…), priloge (kaša, krompir…), hladne jedi (narezki, obložen kruh…), sladice (prleška gibanica, kvasenica, postržjača, ocvirkovica …), domači kruh iz krušne peči..., in vsaka jed zase ter tudi skupaj tvorijo zares pestro harmonijo okusov.

Poleg omenjenih dobrot je zraven še veliko drugih možnosti za razvajanje, tako najmlajših, tistih srednjih let, posameznikov, družin z otroci, dedkov in babic... V neposredni bližini imajo Roškarjevi tudi lastno farmo jelenov in srnjadi, ki vedno znova navdušijo tako mlajše kot tudi nekoliko starejše obiskovalce. Gostitelji so veseli družin z otroki, ki so jim na voljo otroška igrala in veliko nogometno igrišče. Kmetija je odlično izhodišče za sprehode v naravo ter obisk bližnjih termalnih kopališč v Radencih, Banovcih, Mali Nedelji…Gostje pa se lahko odpravijo tudi po vinorodnih goricah do Gornje Radgone, ter sosednje Avstrije, priporočajo tudi obisk srednjeveškega gradu v Negovi ter drugih znamenitosti in zanimivosti.

Odprto imajo ob petkih, sobotah in nedeljah, za najavljene skupine pa tudi med tednom. Pred časom so na novo uredili asfaltno cesto ter jo tudi razširili tako, da je pot urejena tudi za izletnike, ki se pripeljejo z avtobusom. Gostje se lahko po dobri domači hrani sprehodijo med vinogradi, do lepo urejenega ribnika, kjer se sprehajajo tudi jeleni, seveda je možno tudi kolesarjenje... A glede na to, da mlada gospodarja, ki že imata tri potomke, Simona in Tonček, imata polno idej in zamisli, je gotovo, da se bo turizem na Roškarjevi kmetiji vedno bolj razvijal.